Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 4. del
|
| Povzetek seminarja "TEHNOKULTURA V MEDIJIH" - Kiberpipa, Ljubljana, november 2001; Maja Sunčič |
 Kljub hudi konkurenci kvalifikacijske nogometne tekme je bila udeležba na seminarju "Tehnokultura v medijih" precejšnja, saj je bila kinodvorana Kiberpipe polna. Seminarja in debate so se udeležili predstavniki medijev, ki niso negativno nastrojeni proti tehnu - nasprotniki se žal niso oglasi z protiargumenti ali nasprotnim mnenjem -, nekateri uveljavljeni slovenski DJ-i in producenti (Umek, Bizzy, Plotz, Dojaja, Iztok Turk) in ljubitelji elektronske glasbe.
Na seminarju so bile predstavljene negativne oblike reprezentacije tehnokulture v medijih, kjer smo poskušali ugotoviti, kakšno zvezo imajo z dejanskim stanjem in kaj je razlog za takšno medijsko politiko. DJ Umek je javno prvič predstavil nekatere svoje izkušnje in občutke glede načina predstavitve njegovega dela in osebnosti v slovenskih in v tujih medijih. Podobno kot večina sodelujočih v debati je izrazil mnenje, da je za primernejšo predstavitev tehnokulture in njenega ustvarjanja potrebna specializirana revija, saj je glede na primerjavo s tujino nerealistično pričakovati pozitivno predstavitev v splošnih medijih.
Dotaknili smo se tudi vprašanja piara, kjer smo izpostavili predvsem primer Andreje Rozina in Denisa Papiča, piar predstavnika Ambasade Gavioli, ki zaradi ekonomske moči svojega delodajalca izkrivljata podobo o tehnokulturi v slovenski javnosti, tokrat na domnevno "pozitiven" način. Pri tem se zdijo izredno sporne izjave Andreje Rozina, ki je ravno tako ni bilo na seminarju, ki v svojem članku v zborniku Urbana plemena Ambasado Gavioli brez kakršnih koli argumetov predstavi kot edino pristojno in primerno tehno ustanovo v Sloveniji, piarovca Denisa Papiča kot edino tehno avtoriteto ter med drugim trdi, da s(m)o vsi rejverji dilerji. Predvsem zadnja trditev vsebuje elemente izredne škodljivosti in neresničnosti, ki veliko bolj kot članki novinarjev, ki ne poznajo tehna niti ga ne marajo, škodijo podobni tehnokulture v slovenski javnosti.
Andrea Rozina nedvomno ve, kaj se dogaja na tehno prireditvah, še najbolj v Ambasadi Gavioli, zato si lahko z vso upravičenostjo postavimo vprašanje o njenih motivih, ko vse rejverje opredeli za dilerje. Običajno se novinarji obregnejo ob uživanje drog, ki je po njihovem mnenju sporno, vendar ni kaznivo dejanje, medtem ko gre pri dilanju za kaznivo dejanje. Upam, da se bo Andrea Rozina udeležila kakšnega izmed seminarjev in javno pojasnila svoje motive in argumente za takšne trditve.
Kot sem predvidela, se medijski nasprotniki in sovražniki tehnokulture seminarja niso udeležili, in sicer iz zavisti do užitka, ki si ga ne morejo prisvojiti, zato ga želijo uničiti. "Zavist je občutek jeze nad tem, da si druga oseba lasti nekaj, kar si sami želimo, in tisto uživa - vzgib zavisti je, da ji to poskušamo vzeti ali pokvariti," pravi psihoanalitičarka Melanie Klein in nadaljuje: "Dejstvo, da zavist pokvari zmožnost za uživanje, deloma pojasnjuje, zakaj je zavist tako vztrajna." V tem kontekstu lahko razložimo agresivno medijsko napadanje tehnokulture ravno v elementu, kjer po njihovem mnenju tiči izvir vsega užitka - v drogiranju. Ker si užitka ne morejo prisvojiti, želijo na vsak način preprečiti, da bi kdor drug užival oziroma želijo ta užitek oblatiti in uničiti. Šele z ukinitvijo užitka bodo doživeli olajšanje, saj ne bodo v podrejenem položaju, kjer oni sami ne bodo uživali, čeprav si želijo, in bodo trpeli ob pogledu ali ob poslušanju o užitku drugega.
 S tega vidika tudi ugotavljam popolno odsotnost tistih medijskih predstavnikov, ki so doslej zapisali pretežno zgolj negativne plati tehnokulture. Lahko bi rekli, da so preprosto nedemokratični in da svojega stališča ne morejo javno soočiti s tistimi, s katerimi se ne strinjajo in svoje mnenje ustrezno argumentirali, vendar bi pri tem izpustili poanto njihove odsotnosti. Gre namreč za občutek inferiornosti, saj se ne morejo soočiti s tistimi, katerim zavidajo njihov užitek, saj bi s tem pokazali, da so manj vredni, kar je neznosno. Zato so se priročno odločili za odsotnost in ignoriranje v upanju, da bo celotna zadeva šla mimo ter da se bodo kaj kmalu lahko vrnili k svoji vsakdanji praksi blatenja in podtikanja polresnic in neresnic, ko bodo pisali o tistih, ki jim zavidajo, med drugim tudi o tehnokulturi. In ker posameznik v nobenem primeru ne more priznati, da zavida, navajam približno dva tisoč let stari argument filozofa Plutarha: "Vendar možje zanikajo, da tudi zavidajo: in če jim dokažeš, da zavidajo, bodo našli tisoč izgovorov in bodo rekli, da so jezni ali da se bojijo ali da osebo sovražijo; da bi prikrili svoje čustvo, bodo dali katero koli drugo ime zavisti, razen duševne bolezni."
S temi besedami se obračam tudi na bivšega pankerja, ki je napisal pobesnelo pismo na mojo predstavitev seminarja ter me obtožil, da pozabljam na trupla in na žrtve. Njega in podobno misleče lahko napotim k branju mojega znanstvenega teksta, ki odgovarja na vprašanje, zakaj imajo ljudje radi mrliče in tiste, ki jim gre slabo ("O mrtvih lepo, o živih vse najslabše," Problemi, 3/4, 2001, str. 207-243, Društvo za teoretsko psihoanalizo). Moje večletno raziskovanje tehnokulture ne temelji na "žrtvologiji", ampak predvsem na preučevanju užitka in ugodja, kar želim predstaviti tudi v javnih debatah. Glede na moje ugotovitve, ki bodo argumentirano predstavljene v knjigi, bodo "žrtvoljubi" lahko ugotovili, kdo je dejanska žrtev.
Prvi seminar je torej predstavil predvsem negativne vidike, zato se bo druga tema ukvarjala z užitkom in z ugodjem. Naslov naslednjega seminarja, ki bo v sredo 12. decembra 2001 ob 19ih v Kiberpipi, je "Tehnike Ekstaze", kjer se bomo pogovarjali o tehnikah, ki naj bi posamezniku omogočile doseganje čimvišje stopnje ugodja.
Mnenja in kritike, še posebej če so negativne, z veseljem sprejemam na elektronskem naslovu: majasuncic@hotmail.com.
Maja Sunčič
Fotke: SpaceMaja, Space Night 2001
nazaj - prva stran
|
| Povzetek seminarja "TEHNIKE EKSTAZE - Tehnokultura kot kultura uživanja" - Kiberpipa, Ljubljana, 12.12.01; Maja Sunčič |
 Primerov zavajanja potrošnika tehno uslug je veliko, vse pa imajo skupno lastnost: obljubljajo užitek. Potrošniška logika, ki zagotavlja zadostitev potrebe po užitku z nakupom ekstazija (ali druge droge), se kljub temu izkaže kot neuporabna. Zato smo seminar začeli z vprašanjem tako imenovanih faux amis, lažnih prijateljev - ekstaze in ekstazija - in poskušali ugotoviti, ali gre za realnost ali za utvaro.
MDMA oz. ekstazi ima tako zapeljivo in magično ime, ki obljublja ekstazo, da se mu redki obiskovalec tehno prireditve lahko upre. Vendar izkušnje obiskovalcev in natančna opazovanja govorijo v prid trditvi, da je ekstazi lažni prijatelj ekstaze. Pri tem lahko omenim izredno pronicljivo ugotovitev francoskega psihoanalitika Millera, učenca slavnega Jacquesa Lacana, ki pravi, da več kokakole kot popiješ, bolj si žejen. Da bi ugotovili povezavo med kokakolo in ekstazijem pri vprašanju užitka, se moramo spomniti, da sta tako kokakola kot ekstazi bila prvotno zamišljena kot zdravilo (hujšanje, psihoterapija) in ne kot potrošniško blago za povečevanje ugodja. Pri povečevanju doze kokakole ali ekstazija pa se bomo soočili s podobnim problemom.
Več kot bomo zaužili (kokakole, ekstazija), bolj se bomo oddaljili od užitka ali ekstaze. Slednje so pokazale tudi študije učinkov na rednih uživalcih ekstazija. Uživalec ekstazija se z vsako naslednjo zaužito tabletko ekstazija oddalji in ne približa ugodju - ekstazi. Da je večja doza pravi odgovor, pa je zgolj marketinški nateg industrije droge, ki mu nasedejo tisti, ki nočejo prevzeti odgovornosti za lastni užitek, ampak ga prenesejo na ekstazi.
Nikakor pa ne smemo narediti napake in trditi, da ekstazi ali druge droge (legalne ali nelegalne) ne povzročajo občutkov ugodja pri posameznikih. Užitek, povezan z uživanjem droge, je odvisen od vere in pričakovanja v magično moč droge, da mu/ji zagotovi užitek. Če je posameznik prepričan, da je droga vstopnica za uživanje ali ekstazo, bo užival ne glede na znanstvene dokaze, ki bodo njegovo vero poskušali omajati ali razveljaviti. S tem lahko primerjamo vero primitivnih ljudstev, ki so prepričani, da njihov ples za dež povzroči, da dežuje. Če verjamejo, da dež pada zaradi njihove tehnike klicanja plesa, bo dež za njih padal zaradi plesa, čeprav mi v to ne bomo verjeli. Na podoben način posameznik uživa in doživi ekstazo zaradi vere v ekstazi ali kakšno drugo drogo, čeprav mi v to ne bomo (več) verjeli.
Če naredimo obrat, bomo naleteli na posameznike, ki so prepričani, da lahko na tehno prireditvah in tudi doma uživajo brez kakršnih koli substanc (legalnih ali nelegalnih). Večina jim ne bo verjela, čeprav bodo govorili resnico in bo njihovo tehniko uživanja razglasila za hinavščino. O takšni tehniki mi je poročalo precej posameznikov, tehniko pa že nekaj let prakticiram tudi sama. Poudariti želim, da obstajajo mnoge tehnike doseganja ekstaze in da so vse legitimne in "prave", če pri posamezniku ustvarijo zaželjene učinke: užitek.
Vprašanje uživanja legalnih in nelegalnih drog v tehnokulturi je nedovmno pomembno vprašanje, ki mu bomo posvetili samostojno temo. Tokrat smo se uživanja dotaknili le z vidika užitka - pravega ali namišljenega. V debati so mnogi izrazili prepričanje, da je droga neločljivo vezana z ekstazo, čemur nikakor ne morem oporekati, saj o tem pričajo preučevanja drugih kultur iz preteklosti in sedanjosti. Na seminarju pa sem obenem hotela pokazati, da ne smemo nasesti udobnemu stereotipu in vse razprave o ekstazi in užitku v tehnokulturi začeti in končati z drogami. Pri tem namreč zanemarimo zanimive in pomembne dejavnike, ki jih le redko kateri članek ali knjiga o tehnu omeni. In ravno zato so ta spregledana dejstva najpomembnejša in s pomočjo njih lahko razložimo in razumemo tehnokulturo in mentalitete tistih, ki v njej sodelujejo.
Ker je užitek izredno individualna stvar, ki je povezana s človekovo intimo, redko z javnimi in kolektivnimi dogodki, kot so tudi tehno prireditve, smo se vprašali, ali lahko govorimo o tehnikah ekstaze na kolektivni ravni. Slavni francoski antropolog Marcel Mauss je v 20. stoletju objavil kratko študijo z naslovom "Telesne tehnike" (slov. prev. Mauss, Esej o daru in drugi spisi, SH, Ljubljana, str. 203-226), ki zelo pomembna pri obravnavi in analizi užitka v tehnokulturi. Mnogi kritiki in kulturologi so tehnokulturo označili za ne-kulturo, med drugi tudi zato, ker naj bi tehno glasba človeško telo raz-telesila. Tehno je po mnenju nekaterih tehnika, stvar strojev in ne čustvovanja.
Očitno je, da takšni pisci nikoli niso bili na tehno prireditvi in se nikoli niti malo niso zavzeli, da bi pojave natančneje preučili. Hkrati pa so šli v popolnoma napačno smer, saj je telo človekovo prvo in najbolj naravno orodje. Telo je tehnična naprava in človek se od rojstva naprej trudi, da bi čimbolj obvladal lastno telo, za kar mora obvladati različne tehnike. Človekovo telo je hkrati tudi orodje njegovega užitka, zato mora obvladati tehnike, s pomočjo katerih si bo zagotovil ugodje. In ravno tehnokultura sodobnemu človeku ponuja možnost uporabe lastnega telesa za užitek, zato tehno glasba pomeni v-telesenje in ne raz-telesenja.
Pri opazovanju telesnih tehnik na tehno prireditvah lahko ugotovimo veliko skupino ponavljajočih vzorcev, ki so povezane z uživanjem in s težnjo po ekstazi. Tehno glasba oponaša tehniko delovanja človekovega telesnega, duševnega in družbenega življenja. Razliko od vsakdanjega življenja lahko opazimo predvsem v intenzivnosti (v različnih pomenih besede), vendar je ponavljanje vzorcev očitno. Na seminarju smo poskušali predstaviti različne tehnike plesa in kako se le-te razlikujejo od tehnik, ki jih zasledimo drugje v vsakdanjem življenju. Če pogledamo telesne tehnike, bomo ugotovili razliko med moškimi in ženskami tehnikami, da različne starostne skupine uporabljajo različne tehnike, da posamezniki ponavljajo tehnike, ki jih vidijo pri drugih in jih ocenijo kot učinkovite - slednje smo ugotovili pri tehnikah plesa, ki sem jih poimenovala "bogomoljka", "nizki skiping" in "mešana tehnika". Poskušali smo ugotoviti, ali obstaja povezava užitka in intenzivnosti, ki jo merimo s številom udarcev na minuto (bpm) in srčnim utripom.
Pri naštevanju in analizi tehnik smo lahko videli, da so izmerljivi dejavniki sicer izredno pomembni, da pa kljub temu kulturni vzorci igrajo ključno vlogo. Vse v nas je namreč ves čas pod nadzorom, zato je doseganje ekstaze, kar pomeni "stopanje iz sebe", torej izmik kontroli, izredno zapletena tehnika. Posameznik ves čas igra vlogo, ki mu je dodeljena, četudi misli - in to opazimo predvsem pri mladostnikih - da krši vsa pravila. Ravno takšna prepričanja lahko uvrstimo med tehnike užitka, saj posamezniku omogočajo izstop (ali ekstazo) iz vsakdanjega življenja. Poskus kontrole tehnik ekstaze, ki jih izvajajo različne avtoritete (starši, šola, policija, država itd.), ravno tako lahko uvrstimo med tehnike - v tem primeru tehnike anti-ekstaze.
Za konec se lahko ozremo še na vprašanje demokratičnosti do užitka, ki je ravno tako tehnika, čeprav smo o demokraciji naučeni razmišljati predvsem z vidika politike. Če hočemo biti demokrati v pravem pomenu besede, potem moramo drugim dopustiti njihovo tehniko ekstaze in užitka, čeprav je ne odobravamo. Dvomi, ki so jih izrazili posamezniki v debati, da mladostniki niso sposobni skrbeti sami zase in odločiti, kaj je za njih prav in kaj ne, so sicer upravičeni, vendar spodbujajo nedemokratičnost. Zato je o tem pomembno razpravljati in se soočiti z lastnimi predsodki. Z drugimi besedami: posamezniku ne moremo reči, "zdaj si zrel za demokracijo, zdaj ti lahko dovolimo, da delaš, kaj hočeš". Vsem, tudi mladostnikom, moramo dovoliti, da po lastni volji in prepričanju uporabljajo svoje tehnike doseganja užitka, vendar moramo od njih hkrati zahtevati odgovornost.
Če poenostavimo: če bodo pri tem negativne posledice ali celo smrt, bo in je kriv posameznik, ki se je prostovoljno odločil. Ko se bo užitek sprevrgel v nevšečnost ali v tragedijo, ne smemo iskati grešnih kozlov, ki bodo morali prevzeti odgovornost. Ko posameznik uživa, pripiše vse zasluge sebi, ko mu gre narobe, so krivi vsi, razen njega. V takšnem nedemokratičnem duhu avtoritete (starši, šola, policija itd.) vzgajajo mladostnike, ko jim hočejo preprečiti, da bi razvili samostojne tehnike uživanja. Če posameznikom omogočimo demokratično izbiro in od njih zahtevamo odgovornost zanjo, potem se bodo odločili tako, da bo njim v korist. Od posameznika pričakujemo, da je sposoben opraviti izredno težke operacije, po drugi strani pa dvomimo, da je sposoben skrbeti sam zase, čeprav sta ravno samoohranitveni gon in težnja po užitku človeku prirojena in skoraj da nezmotljiva mehanizma. In tisti, ki bodo takšnemu mnenju najbolj strastno ugovarjali, so tisti, ki vsak dan kršijo človekove osnove pravice in svoboščine (otrok IN odraslih), ko jih na tak ali drugačen način zatirajo in zlorabljajo, vendar raje razpravljajo o tem, kaj je narobe z drugimi.
Naslednji seminar bo v sredo, 16. januarja 2002 ob 19ih v Kiberpipi, Kersnikova 6. Pogovarjali se bomo o didžeju in didžejstvu ter poskušali ugotoviti različne vidike tega pojava v tehnokulturi. Kritike in mnenja še vedno sprejemam na elektronskem naslovu: majasuncic@hotmail.com.
Text: Maja Sunčič
Foto: SpaceMaja (raveSpace), DOL4 2001
nazaj - prva stran
|
|
|
