Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 21. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| TEHNOKULTURA IN POTROŠNIŠTVO - Kiberpipa, 08.04.2003, M. Sunčič |
 Tehno je industrija užitka. Pridi, kupi in popeljali te bomo do ekstaze. Za dostopno ceno je ekstaza na dosegu roke. Tehno ne obljublja odrešitve, političnega programa in ne propagira nestrpnosti do drugega užitka. Samo kupi in pot do užitka je zagotovljena.
Ob tem se kar samo postavlja vprašanje: ali je torej potrošništvo v tehnokulturi zadeva, za katero lahko z gotovostjo trdimo, da je izključno slaba? Ali je Ambasada Gavioli zato, ker je komecialno uspešna in je spopularizirala ter skomercializirala tehno v Sloveniji, slaba? Ali je DJ Umek zaradi svoje komercialne naravnanosti slab? Ali so vsi, ki imajo komercialni uspeh slabi in obratno dobri samo tisti, ki so komercialno neuspešni in posledično propadejo? Ali tehnoscena sploh lahko obstaja brez potrošnikov, ki so pripravljeni dati denar v zameno za pričakovani in obetani užitek? Odgovori na vprašanja o vlogi potrošništva in komercializacije v tehnokulturi so veliko bolj zapleteni, kot se zdi in kot bi nas radi prepričali tisti, ki svet interpretirajo črno-belo, v katerem je potrošništvo zlo in obrat od potrošništva edino dobro. Kaj pa sploh je obrat od potrošništva? Kdo je tisti, ki bi se rad postavil za avtoriteto in odmeril stopnjo "primernega" potrošništva? Ali je obrat potrošništva skopuštvo? Ali bi potrošniku njegovo rekreacijo radi prepovedali tisti, ki so preveč skopuški in zato ne morajo uživati v trošenju? Ali pa so med zagovorniki omejitve potrošništva tisti, ki ponujajo blago in storitve, ki ne privablja potrošnikov, ki ob nedeljah raje hodijo v nakupovalni center kot k maši ali na utopične družinske sprehode v naravo? Če bomo ob nedeljah tistim vsaj 20 tisoč srečnim obrazom v BTC-ju odvzeli njihovo dozo omame, ali bodo zato boljši ljudje? Bodo tisti, ki danes na slovenski tehnosceni niso uspešni, kar naenkrat doživeli preporod, če več ne bo DJ Umeka in Ambasade Gavioli?
Ime založbe DJ Umeka CONSUMER RECREATION malodane povzame bistvo tehnokulture: bodisi če rekreacijo razumemo v smislu rekreacije (sprostitve, zabave, prostočasne aktivnosti) ali v smislu konzumiranja rekreativnih drog. Ime je naravnost genijalno - rekreacija potrošnikov. Asociira na celotno potrošniško ideologijo, ki zaznamuje Slovenijo od začetka 90. let in je vtelešena v slovenski avtomobilski obnorelosti. Danes pa je vtelešena tudi v 20 tisoč srečnih in od potrošniške rekreacije zadetih potrošnikov v BTC-ju, kolikor jih povprečno obišče ljubljanski mega nakupovalni center vsak dan. V BTC-ju nikoli nisi sam, kot se je nekoč glasilo geslo za obisk kina ("v kinu nikoli nisi sam"), saj bo tam vsaj še 20 tisoč takih, ki so se prišli zadrogirat s potrošništvom, ki ima podoben (ali še boljši) učinek kot prozak, valium, apaurin in podobne legalne droge ali kot ekstazi med nelegalnimi. Nujo potrošništva, ki je pred rekreacijo, je za tehnokulturo v intervjuju za nemško revijo Raveline poudaril tudi Valentino Kanzyani: najprej je potrebno konzumirati (vstopnice, drogo, plošče in spremljevalne usluge) in se šele potem rekreirati (zabavati, uživati, se sprostiti). Vendar ta zapoved ne izhaja iz domnevno hudobnih in demonskih ponudnikov, ki poskušajo ubogega in poneumljenega potrošnika spraviti v skušnjavo: zapoved izhaja iz potrošnikov samih, saj jih k potrošnji sili težnja, da sorodnik, sosed, prijatelj ali znanec slučajno ne bi posedovali stvari ali sodelovali pri užitku, pri katerem sam se sodeluje.
 Če poskušamo interpretacijo aplicirati na obnašanje posameznikov na slovenski tehno sceni, si moramo ogledati, zakaj so nekateri partyji tako komercialno uspešni, drugi pa povsem propadejo, ker ne morejo privabiti zadostnega števila potrošnikov. Eden izmed razlogov je gotovo veliko reklame, ki potencialnem potrošniku nenehno in na vsakem koraku ponuja svojo storitev. Vendar to samo na sebi ne zadostuje, saj je potrebno pri potencialnem tehno potrošniku vzbuditi občutek in prepričanje, da bodo tja šli tudi njegovi prijatelji in znanci, zato mora iti tudi sam, sicer bo izključen, ker ne bo participiral. Takšno histerijo med potrošniki izredno uspešno ustvarja DJ Umek, ki z agresivno reklamo in ustvarjanjem iluzije redno polni slovenske klubske kapacitete tudi onstran njihovih prostorskih zmožnosti (ljudje dobesedno hodijo drug po drugem). Nekateri bi se pri tem hoteli izgovarjati na to, češ da je Umek velika zvezda, izredno uspešen producent, človek, ki je uspel na tujih trgih. Kaj pa potrošniki dejansko vedo o blagu in storitvah, ki jih kupujejo? V Nemčiji so se v reviji Groove norčevali iz lahkovernosti potrošnikov, češ naj bi celo pogoltnili pasji drek, če bi jim kdo rekel, da je ekstazi in da super zadane. Da se potrošniki malo menijo za dejansko kvaliteto in zvezdniški status DJ-ja, ki jim bo vrtel, kažejo tudi primeri v Sloveniji, ko je npr. nek DJ v soboto na noge spravil obnorelo, prepoteno in prepolno halo Golovec v Celju, le teden dni kasneje pa je ob ravno tako odličnem vrtenju istega DJ-a v Domžalah plesalo le borih 5 ljudi. Če ni občutka poželjenja pri večini potrošnikov, če si ne gledajo pod prste, da slučajno ne bi znanec ali prijatelj žuriral, sam pa bi ta užitek zamudil, je tehno potrošnik povsem brezbrižen in ga nek DJ ali klub danes pripravita, da bo dal zadnji tolar, drugič pa ga isti DJ ali klub pustita povsem hladnega in nezainteresiranega.
Na slovenski tehno sceni se konceptu BTC najbolj približa Ambasada Gavioli, in sicer v mnogih vidikih: gre za reciklirano zgradbo, ki s spremembo namena in dejavnosti podobno kot BTC doživi neverjetni razcvet od sredine 90. let naprej. Podobno kot BTC tudi Ambasada Gavioli ponuja koncept koncentrirane zabave, ki poskuša vsakemu ponuditi nekaj in zaradi tega predstavlja potrošniški vseljudski značaj. Tako kot gre lahko v BTC vsak, se je Gavioli z vztrajanjem pri konceptu clubbinga poskušal oddaljiti od marginalnosti tehnoscene ter tako ponuditi najširši možni množici vstop. Ravno zaradi tega je Gavioli za mnoge tehno fane skomercializiran in nesprejemljiv, ker hodijo "kmetavzarji" kar tako pogledat in se enkrat v življenju zadeti, da bodo tudi oni in. Iz podobnih razlogov mnogi ljudje prezirajo BTC, ker tja hodijo skomercializirani kmetavzarji, ki ne vedo, kaj hočejo. Vendar je v tem zanka: tako Gavioli kot BTC ponujata odgovore tistim, ki ne vedo, kaj hočejo. Pomembno je, da jih privabijo in jim ponudijo nešteto odgovorov, potem bodo vsaj nekaj kupili. Kupili pa bodo tisto, kar kupi njihov sorodnik, sosed, prijatelj ali znanec, ne zato, ker bi to sami hoteli ali rabili, ampak zato, ker ne vedo, kaj hočejo, vedo pa, da nočejo, da ima nekdo nekaj, česar sami nimajo. Za razliko od Gaviolija je BTC po pričakovanju bolj konservativen, saj neposredno ne obljublja ekstaze. Gavioli pa mora obljubiti ekstazo, saj je ravno ekstaza tisti odgovor, ki ga hočejo vsi slišati. Ni pomembno, kaj in kakšna naj bi bila ta ekstaza, pomembno je, da prideš in kupiš, potem ti bodo rekli, da je to ekstaza. Moral boš verjeti, sicer ne boš prenesel, da si porabil denar in čas, še manj pa to, če bodo vsi rekli, da so uživali, tebi pa je užitek bil prikrajšan.
V potrošništvu so popusti in razprodaje eden izmed načinov, kako pritegniti denar kupca, da bo trošil in ob tem mislil, da varčuje, ko bo kupoval tisto, česar sploh ne potrebuje in česar nikoli ne bi kupil, če ne bi imelo znižane cene. Tudi tehno potrošništvo pozna "kupone" za popust, ki ga predstavlja flyer, saj tudi na samem flyerju piše, koliko popusta bo pri nakupu vstopnice dobil potrošnik in bo s tem privarčeval. Večina obiskovalcev se potrudi, da si pridobi flyer in s tem popust pri vstopnici, kar kaže na njihovo tendenco, da bi tehno užitek kupili za čim manj denarja. Pravih znižanj in razprodaj na slovenski tehno sceni ni, čeprav bi verjetno party, ki bi reklamiral polovično ceno za na primer veliko zvezdo, privlekel veliko število potrošnikov že zaradi dejstva, ker bi potrošniki imeli občutek, da so dobili več za manj denarja kot sicer, čeprav sploh ne bi vedeli, kakšna je realna cena. Pri nekaterih organizatorjih so še dodatnega popusta upravičeni dijaki in študentje, s čimer se odraža podobna tendenca kot v "običajnem" potrošništvu, kjer so največ popusta deležni upokojenci. Za razliko od dijakov in študentov pa je razlog za popust pri upokojencih povsem drugačen, saj imajo upokojenci veliko denarja, vendar so izredno skopuški in jih do trošenja pripravi le napis "popust za upokojence", medtem ko so dijaki in študentje kljub nižjemu standardu pripravljeni odšteti veliko denarja za potrošniško zabavo.
Potrošniška ideologija nudi udobno iluzijo demokratičnosti in odprtosti: ponudnikov ne zanimajo prepričanja potrošnikov, potrošnike zanima samo čim več užitka za čim nižjo ceno. Višina cene je pri tem relativna, saj je odvisna od pripravljenosti potrošnikov, da jo plačajo. V Sloveniji so mi mnogi poskušali vsiliti svoje prepričanje, da je slovenska tehnoscena elitistična, češ da so cene visoke in zato nedostopne. Takšne trditve samo kažejo na njihovo prepričanje, da sami nikoli ne bi dali toliko denarja za tehno zabavo (nekateri so to tudi neposredno izrekli), ker jim pač ne daje primerno velikega odgovora na njihovo vprašanje: kako naj uživam. Podobno jaz ne morem razumeti, kako je nekdo za avto in poletne počitnice pripravljen zmetati gore prihrankov in se zadolžiti, ker to zame ni pravi odgovor. Številke kažejo, da je avto za večino Slovencev pravi potrošniški odgovor, zato cena ni problematična in sami zato niso elita, čeprav je avto izredno draga zabava. Ker gre za odgovor večine prebivalstva, ki sanja o še večjem in dražjem avtu, ne sanja pa o non-stop tehno "skomercializiranih" in "elitističnih" partyjih, je za njih cena njihovega ugodja racionalna in upravičljiva, čeprav bo za nekoga drugega neskončno neumna in ekonomsko nesmotrna.
Zato je potrebno vpeljati razliko med "pravim" in "državotvornim" potrošništvom na eni strani ter tehno potrošništvom na drugi strani. Razlika je izredno pomembna tako v obsegu kot tudi v moralni sprejemljivosti enega in drugega potrošništva. Zato je podobnost med "pravim" in tehno potrošništvom realna in se jo da potrditi s številkami in z vzorci obnašanja, medtem ko je v miselnosti potrošnikov neobstoječa: tako kot je v miselnosti neobstoječa podobnost med alkoholiki in tabletomani, našimi dragimi sorodniki, prijatelji, znanci ter med narkomani, katerih edina napaka je, da konzumirajo nelegalne substance. Razlika v imaginariju mora obstajati, čeprav je zgolj namišljena, kajti brez razlike ne bi več mogli ločiti, da "pravi" potrošniki delajo pravo stvar in s svojim ugodjem spodbujajo gospodarsko rast, medtem ko tehno potrošniki prispevajo k propadu vseh vrednot, ki se jih bomo spomnili. Ali vsaj tako so prepričani "pravi" potrošniki, ki niso hkrati tudi tehno potrošniki. Če pa spadate med skopuhe, za vas ne obstaja nobeno potrošništvo, ki bi bilo dobro, ampak nenehno prežite na svoje cekine in se hudujete, ker si ne morete privoščiti, da bi tekmovali s sosedi in znanci v omami (tehno) trošenja. Ostane vam le to, da svoje skupuštvo in jezo zakamuflirate v iskreno skrb za mentalno zdravje, moralno skorumpiranost in ekonomski propad vseh ostalih, ki pravijo "daj mi še užitka za čim manj denarja".
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace
nazaj - prva stran
|
|
|
