Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 19. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Individualizem in kolektivizem v tehnokulturi - Kiberpipa, 11.02.2003, M. Sunčič |
Zakaj v tehnokulturi pleše vsak sam zase v veliki množici? Zakaj je tehno fan lahko hkrati del množice in sam na partyju? Zakaj tehnokultura združuje odtujitev, beg od realnosti in črednost? Ali odstotnost "programa" in odprtost tehnokulture omogočajo individualizem znotraj kolektivizma? Ali res hočete biti individualci ali pa je kolektivizem za vas pravi odgovor?
Kolektivizem je v Sloveniji kulturno označena beseda, ki v sebi nosi marsikatere negativne predznake, ki jih v drugih kulturah ne bomo zaznali. Zakaj se sploh spraševati o kolektivizmu oziroma o negativnosti domnevnega individualizma znotraj tehnokulture? Kot smo že velikokrat ugotavljali na seminarjih, je postopek iskanja možnih odgovorov na vprašanja sestavljen predvsem iz dekonstrukcije stereotipov in šele potem z možno opredelitvijo, kaj naj bi določen pojav bil v tehnokulturi. Približno 50 knjig o tehnu, ki so nastale v zadnjih nekaj letih in ki se ukvarjajo z različnimi vidiki tehna, si vprašanj o kolektivizmu in individualizmu sploh ne zastavljajo, medtem ko sem v Sloveniji na njih redno naletela. Po podrobnejši analizi oseb, ki so mi postavljale vprašanja o negativnosti tehnokulture zaradi odsotnosti kolektivizma, pretiranega individualizma, nekomunikacije in popolne odtujenosti, sem zaključila, da gre predvsem za osebe, ki o tehno vedo malo ali nič, so pa zelo nagnjene k ustvarjanju stereotipov, v katere brezpogojno verjamejo; da gre za osebe, za katere je kljub pripadnosti mlajšim generacijam značilna zastarela mentaliteta enotne indentitete, za katero so prepričani, da jo prepoznajo takoj in na prvi pogled; da gre za osebe, ki jih je Toffler v Tretjem valu označil za pripadnike drugega vala, ki se borijo proti prihodu novega, tretjega vala, ki je že tukaj, saj se v tem svetu ne znajdejo in nimajo več občutka, da so najpomembnejši in da se morajo vsi drugi podrediti njihovim željam, zahtevam, okusom itd.
Zakaj naj bi bila tehnokultura označena z domnevno brezobzirnim individualizmom in z domnevno popolno odsotnostjo kakršnega koli kolektivizma? Različni ljudje različnih starosti so mi redno postavljali taka in podobna vprašanja, ki so pomenljiva na več ravneh: 1. vprašanje je samo na sebi contradictio in adiecto, saj nekaj, za kar je značilna izrazita masovnost, ne more izključevati ideje kolektivizma; 2. kolektivizem si je večina sogovornikov predstavljala kot idejo solidarnosti, ki pa je očitno na tehno prireditvah niso našli; mlajša kolegica mi je razočarano razlagala, kako na Love Parade ni našla nobene ljubezni, ki jo je ona pričakovala. Kakšne ljubezni? Problematika tega koncepta je povezana s slovensko mentaliteto, saj si tudi mlajše osebe predstavljajo kolektivizem in solidarnost tako, da imajo predvsem oni sami korist od nekoga ali od nečesa, medtem ko sami niso pripravljeni dati ničesar, da bi šele potem kaj dobili – v primeru Love Parade npr. ljubezen, naklonjenost, pozitivnost. Osnovna problematika takšnega razmišljanja je tudi v tem, da izključuje pojem pozitivnega odnosa najprej do samega sebe (v pravem pomenu besede) in svobode, ki jo oseba daje sebi in vsem drugim. Osebe, ki samo zahtevajo in jemljejo, ne da bi najprej dale, odtegujejo tudi samim sebi, zato niso sposobne kakšne koli dejanske komunikacije na nobeni ravni, kajti ne dajejo ne sebi ne drugim, zato imajo zaprt dostop do ugodja. Zaradi tega se predstavljajo kot pravičniki in poskušajo drugim očitati odsotnost kolektivnega duha, ki ga sami poznajo samo po imenu. 3. V slovenski mentaliteti je individualizem kulturno označena beseda, ki ima predvsem negativne konotacije. Individualizem v tehnu si je večina sogovornikov predstavljala tako, da vsak pleše sam zase in da medsebojno ne komunicirajo oz. se »ne pogovarjajo«. V takih izjavah prepoznamo občutke frustracije zaradi izločenosti. Pri večini sogovornikov, ki so dajali takšne izjave, sem opazila, da individualizem kot negativno značilnost dojemajo predvsem tako, da se drugi obiskovalci ne podredijo njim, jih ne zabavajo oziroma jim ne podelijo mesta na hierarhični lestvici, za katerega si domišljajo, da jim pripada in se ne izpolnijo njihova pričakovanja, kako naj bi se posamezni obiskovalci tehno partyja morali obnašati do njih. Zato sami sebe poskušajo predstaviti kot velike zagovornike kolektivne vzajemnosti in solidarnosti, čeprav niso znali pojasniti, zaradi katerih dejanj v svojem vsakdanjem življenju se opredeljujejo kot »humane«, »solidarne« in »vzajemne«.
 Če torej hočemo razpravljati o kolektivizmu in idividualizmu v tehnokulturi, si je vprašanje potrebno zastaviti povsem drugače. Gre za koncepte različnih interesov in menjalnih razmerij (simbolnih ali realnih), ki se vzpostavljajo znotraj različnih segmentov t.i. tehno-scene (ideja družine, ekipe, celo tehnonacije inp.). Kot smo razpravljali že na seminarju Tehnogeneracija (januar 2002), lahko današnjo komunikacijo in razmerja primerjamo s svetovnim spletom: posamezniki vstopajo in izstopajo iz komunikacije na podlagi interesa, njihova identiteta je tekoča in nefiksirana, obenem so lahko člani povsem različnih in nasprotujočih si družbenih skupin. Na tehnopartyju dobimo zelo pisano »zmes« ljudi, ki se sicer v vsakdanjem življenju ne bi nikoli srečali ali medsebojno komunicirali. Pri tem ne gre za zastarelo pojmovanje komunikacije, ki jo imajo v mislih zagovorniki »modrih pogovorov«, ampak za komunikacijo na različnih ravneh: prek glasbe, plesa, obleke, skupinskih obredov pred in po partyjih itd. Osnovna razlika med splošno mešano komunikacijo in mešano komunikacijo na tehno prireditvah je, da splošna mešana komunikacija vsebuje elemente prisile: v šoli, na delovnem mestu, v družinskih in prijateljskih razmerjih komuniciramo na določenem mestu z določenimi ljudmi na točno določen način, ker smo v to (posredno/neposredno) prisiljeni.
Načelo občestvenosti od nas zahteva hlinjenje in sprejetje hierarhije ter komuniciranje z ljudmi, s katerimi prostovoljno ne bi komunicirali na tak način, če sploh. Na tehno prireditvah prihaja do prostovoljne komunikacije, sam posameznik ali skupina prostovoljno vstopajo/izstopajo v čas in prostor tehno zabave. Ker gre za karnevalsko vzdušje (glej Karnevalski vidiki tehnokulture, december 2002), je na partyjih ukinjena hierarhija iz vsakdanjega življenja. Posebno mesto ima samo nastopajoči DJ, ki vodi in usmerja dogajanje, medtem ko se vsi drugi morajo začasno odpovedati svoji siceršnji poziciji v družbi, sicer ne morejo uspešno participirati in uživati (maja 2003 bomo na seminarju Zvezdništvo in groupies v tehnokulturi razpravljali, zakaj groupies nikoli ne uživajo). Vzpostavitev utopičnega stanja, ki v »normalnem« vsakdanjem življenju ni mogoča, omogoča komunikacijo in skupinsko dinamiko med različnimi ljudmi. Pri natančnem opazovanju bomo lahko »prebrali« osebe, katerim odpoved svoji virtualni poziciji v družbi ni uspela. Za razliko od »običajnega« (=prisilnega) kolektivizma, ki zahteva odpoved individualizmu ravno zaradi obstoja hierarhije, kjer mora biti jasno, kdo je nadrejen in kdo podrejen, tehno ravno s karnevalsko ukinitvijo hierarhične strukture omogoča individualizem. Ker ni nikogar, ki bi bil zgoraj (nadrejen), ki določa pravila igre, kako se je potrebno obleči, kako plesati, s kom plesati, kdaj priti, komu se prilizovati, koga zatirati, zaničevati in podobno, je vsakemu posamezniku dopuščeno, da izbere tisto, kar mu najbolj ugaja. Če posameznik dopusti svobodo sebi in potem tudi drugim, si odpre pot do komunikacije in ugodja, sicer ostaja "zunaj", agresiven in zafrustriran.
Ko me je nek starejši možakar spraševal, zakaj pa vse ženske plešejo proti levi steni in zakaj vsi moški proti desni steni in ali se ti »otroci« sploh pogovarjajo in seksajo, sem se veselo smejala. Če odmislimo stereotip, da ženske plešejo v levo (t.j. slabo, negativno, hudičevo itd.) stran, moški pa v desno (dobro, pravilo, pravično itd.) stran, se moramo vprašati, zakaj je lahko nekaj navidez tako banalnega lahko problematičnega in spornega, če nekomu povzroča užitek? In zakaj bi nekoga tako zelo skrbelo, če mladi domnevno ne komunicirajo, so individualisti in plešejo sami zase? Težava je verjetno v tem, da ne plešejo za tiste, ki postavljajo taka vprašanja oziroma ne plešejo za njihove mrtve idole, kot so nekoč morali plesati za mrtvega diktatorja Tita in povezovali dve izključujoči si stvari, smrt in mladost (Dan mladosti). Zato ni čudno, da so se osemdeseta leta, ki so bila označena z nasilno kolektivizacijo in s čaščenjem mrtveca, iztekla v balkanskem balu smrti, v kolektivistični vojni ekstazi. Srbski režiser Dragojević se je v svojih filmih Lepe vasi lepo gorijo in v Ranah posmehil tistim, ki so se preveč "ložili na Tita" (=pretirano navduševali), saj so zato morali umreti in s seboj v grob povlekli tudi tiste, ki niso uživali v kolektivistični pornografiji smrti.
Čeprav bi mnogi hoteli tehnokulturo označiti s smrtjo in z negativnostjo pod krinko odsotnosti kolektivnega duha in odtujenega individualizma v »plešem sam s seboj« in ne za nekoga »nad menoj«, je realnost povsem drugačna. Karnevalsko v tehnu vedno znova in ponavljajoče slavi razpad in odpoved hierarhiji, slavi smrt starega in prihod novega, medtem ko je v vsakdanjem življenju namišljeno kolektivno vzdušje označeno s hierarhijo, s prisilo in z malikovanjem časa, ki ga več ni (za starejše občane je npr. pogreb karneval, saj so le takrat oni "zgoraj" in mrtvi "spodaj"). Zato je nemogoče misliti kolektivizem in individualizem v tehnokulturi s pomočjo idej in konceptov iz časa, ki ga več ni, ampak iskati odgovore in definicije tukaj in zdaj.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace
nazaj - prva stran
|
|
|
