Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 18. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Rejver; podoba, koncept, konstrukt. - Kiberpipa, 07.01.2003, M. Sunčič |
 Mediji so ustvarili tržno, šokantno in privlačno podobo rejverja. Ali takšen rejver sploh obstaja? Kaj je rejver? Kakšno je njegovo vsakdanje življenje, koliko denarja porabi in kako izgleda? Zakaj verjamete medijsko ustvarjeni podobi, jo oponašate ali celo sovražite? Si rejver ali nisi?
Raziskovanje pojma "rejver", ki je obenem podoba, koncept in konstrukt, je izredno zapletena in tvegana zadeva. Ko se zdi, da smo našteli vse, kar rejver ni in zakaj je tako, vedno upamo, da bomo končno našli tisto pravo in resnično definicijo. Vendar se pri tem lahko ujamemo v lastno past konstruktov, saj se moramo spominiti, kaj o resnici pravi zgodovinar Paul Veyne: "Resnica je ime, ki ga dajemo svojim izbiram, katerim se ne bi zlahka odpovedali; če pa bi se jim odpovedali, bi rekli, da so vsekakor zmotne, tako zelo cenimo resnico." Zato ne bomo poskušali podati definicije niti modela, ampak bomo preučili zapleteno mrežo konstruktivnih nesporazumov, s katerimi se soočamo pri raziskovanju, ter na podlagi tega poskušali ugotoviti, ali lahko podamo vsaj približno definicijo tistega, kar naj bi označeval pojem "rejver".
Lévi-Strauss je pojasnil koncept t.i. "konstruktivnega nesporazuma", s katerim se soočata etnolog in antropolog pri svojem preučevanju. Antropolog in etnolog se morata začasno odpovedati lastni identiteti, da lahko preučujeta Drugega, vendar je proces identifikacije vedno tudi past. "Lahko se zgodi, da subjektivno umevanje, do katerega se je dokopal, zunaj njegove subjektivnosti same nima nikakršne stične točke z domačinovim umevanjem." (Lévi-Strauss, "Uvod v delo Marcela Maussa") Kolegi, ki so se obrnili name za nasvet pri svojih seminarskih ali diplomskih nalogah, so me redno spraševali, ali sem insiderka ali outsiderka, zato je potrebno opozoriti na dejstvo, da je raziskovalec vedno outsider, četudi ima domačijski pogled. Že sam postopek raziskovanja od njega zahteva, da izstopi in se loči iz skupine, zaradi česar lahko pride v konflikten odnos s tistimi, ki jih raziskuje, ker slednji pričakujejo, da bo raziskovalec neka vrsta port-parola.
Konstruktivni nesporazum deluje v obeh smereh, saj se za razliko od preučevanja (nekdanjih ali današnjih) arhaičnih ljudstev preučevalec doma sooča z drugačnimi problemi. Arhaična ljudstva se tudi danes pustijo kolonizirati, dopuščajo, da antropologi in etnologi vanje vpisujejo svoje lastne naracije in konstrukte. Pri preučevanju kompleksnega kulturnega fenomena, kot je tehnokultura, pa se raziskovalec/ka sooča z odporom, saj tisti, ki jih preučuje, lahko preberejo njegove/njene izsledke, pridejo na seminarje in mu/ji lahko povedo svoje mnenje. Antropologa, ki gre npr. v Burkino Faso, v bistvu ne briga kaj dosti, kaj bodo o njegovih ugotovitvah mislili tisti, ki jih je raziskoval, saj jih pride preučevat za omejen čas, nakar se bo vrnil nazaj domov in tam analiziral in publiciral svoje ugotovitve. Ljudstvu, ki ga je preučeval, za to ne bo kaj dosti mar, antropolog ali etnolog pa bo poskušal uporabiti stari trik in šokirati konservativne znanstvene kroge s svojimi ugotovitvami. Dialog z Drugim je v tem primeru vzpostavljen le za določen čas, medtem ko to pri t.i. antropologiji doma ni mogoče. Osebna doživeta izkušnja konstruktivnega nesporazuma pri raziskovanju tehnokulture je polna zanimivih in poučnih anekdot, ki so v veliki meri povezane s popolnoma drugačnim koncipiranjem undergrounda, mainstreama in marginalnosti, kar sem delno nakazala že na nekaterih lanskih seminarjih (Političnost tehnokulture?, maj 2002, Tehnokultura in droge: generacijsko kolobarjenje, junij 2002), tokrat pa se bomo osredotočili na vprašanje konceptualizacije fenomena rejverja.
Kaj je tehnokultura in kdo so ti rejverji? Ljudje večinoma pojma nimajo, kaj je tehnokultura in kdo naj bi bili rejverji, vendar imajo natančno razdelano mrežo pripovedi in stereotipov, s katerimi jih poskušajo razložiti. Tudi sami rejverji dostikrat ne vedo podati natančne definicije lastnega "rejverjstva", po čem se očitno in nezmotljivo razlikujejo od ne-rejverjev. Kako naj raziskujemo pojav, pri katerem se zdi, da nihče ne zna podati zadovoljive definicije?
Pri raziskovanju se je potrebno odpovedati stereotipnim prepričanjem, ki so nam kulturno "vgrajeni" v razmišljanje. Ravno zato so konstruktivni nesporazumi od vsega začetka spremljali moje raziskovanje pojavov v tehnokulturi, pri čemer sem se poskušala osredotočati na domnevno nepomembna vprašanja, saj je francoski antropolog Marcel Mauss s svojimi raziskavami pokazal, da prezrti in na videz nepomembni pojavi nosijo največ pomembnih informacij ravno zato, ker so prezrti. Tudi sam koncept seminarjev je zasnovan na načelu, da se poskušajo ugotavljati in razreševati konstruktivni nesporazumi. Pri tem so mi največ pomagali tisti, ki so se osebno ali prek mejla obrnili name - s takšnimi ali drugačnimi nameni - zato vedno z velikim zanimanjem preberem in spravim mejle, ki jih dobim. Pri večini mejlov, ki sem jih dobila, je ključna ideja konstruktivni nesporazum, na katerega me opozorijo pisci sporočil, ki jih poskušam potem razjasniti in upoštevati pri nadaljnjem delu.
 Poglejmo si primer nesporazuma, kjer ne-rejverji rejverju nočejo priznati, da je rejver in ga prepričujejo, kakšen je "pravi rejver". Jernej Marušič (Octex) mi je še pred leti potožil, kako ga znanci prepričujejo, da on pa že ni rejver, saj ne zgleda kot rejver. Marušič jih je nato poskušal prepričati o zmotnem prepričanju, saj ne obstajajo samo taki rejverji, kot jih predstavljajo različni mediji, še več - morda sploh ne obstajajo takšni rejverji - in da je on zagotovo rejver. Podobno so ga poskušali prepričati tudi glede glasbe, kakšna glasba je tehno (oz. "rejverska") in kakšna pač ni. Bolje so vedno vedeli tisti, ki ne vedo ničesar. Marušičeva izkušnja sploh ni osamljena, saj so tudi mene osebe, ki ničesar ne vedo o tehnokulturi in nikoli niso bili na enem samem partyju, prepričevali, kaj je "rejversko" in kaj ni. Poskušali so me, po svojem mnenju dobronamerno, podučiti, katerega glasba je "pravi" tehno, za "prave" rejverje, katera mikica je "rejverska" in če imam jaz "rejverske" lase. Takšni posegi sprva delujejo zelo iritirajoče, vendar niso nič posebnega, saj gre za splošni pojav, da najbolje in vse vedo vedno najbolj nevedni. Takšno na prvi pogled nadležno "soljenje pameti" je izredno koristno in si ga je potrebno zapisovati ter natančneje pogledati, saj iz tega lahko sestavimo shematiko stereotipov in splošnih miselnih predstav, kdo naj bi bil rejver in kaj naj bi bila tehnokultura.
Podoba rejverja je od zunaj (mediji, internet, govorice), kjer je rejver predstavljen kot Drugi, veliko bolj enotna in ujemljiva v definicijo kot znotraj tehnokulture. Rejverja opišemo po zunanjih znakih (obleki, pričeski, starosti, določenih vzorcih obnašanja), lahko pa naredimo tudi projekcijo, koliko denarja potrebuje povprečen rejver (ki je še večji konstrukt od rejverja) na mesec za svojo zabavo. Predvsem po ekonomski plati lahko precej natančno opišemo določen del tehno fana, saj flyerji in napovedi na internetu s cenami vstopnic ponazarjajo gibanje pomembnega dela stroškov. Natančen opis potrošniških navad tistih, ki jih lahko opredelimo kot rejverje, bi še najbolj koristil tistim, za katere rejverji predstavljajo tržno nišo. Vendar - ali lahko opis potrošniških navad rejverjev zadovolji antropologa?
Da bi ugotovila, kdo ali kaj je rejver, sem (razen običajne metode opazovanja z udeležbo) se z vprašanji o definiciji rejverja najprej obrnila na predstavnike tehno industrije. Odgovori so bili daleč od željenih, saj so izjave DJ-ev in producentov o tehno fanih, in še posebej o domnevno posebni ločini znotraj fanov - rejverjih -, bile presenetljivo posmehljive in podcenjujoče. Izrazili so mnenje, da "maškare" odganjajo starejše obiskovalce, ki bi jih oni radi privabili. Razen površnega zunanjega opisa mi niso znali razložiti, po čem se po njihovem prepričanju razlikuje rejver od tehno fana oziroma po čem se tehno fan in rejver razlikujeta od ne-tehno fanov in ne-rejverjev.
 Razlikovanje je občutno tudi med na videz enotno maso tehno fanov, vendar tudi ta skupina ni podala jasnega opisa razlike, kot jo sami dojemajo in zakaj je tako. Večina izmed njih, sploh tistih, za katere ni značilno ekstremno oblačenje in/ali so starejši od 17 let, sebe ne bodo definirali kot "rejverja/ko". Rejverji so Drugi. Nekaj 16-17 let starih ljubiteljev mi je izjavilo, da so tudi sami nekoč bili rejverji, t.j. maškare, vendar da se jim zdaj to zdi povsem brezvezno in neumno. Na vprašanje, kaj pa so danes, če več niso rejverji, so mi podajali različne odgovore: da jim je všeč glasba, da se radi znorijo, da jim je všeč svobodomiselnost celotne scene, pozitivna energija, žur, odsotnost negativnosti vsakdanjega življenja in podobno. Skupina tistih, ki so sami sebe imeli za rejverje, je izredno majhna in še vedno precej heterogena. Na podlagi opisov in definicij, ki so mi jih intervjuvanci ponudili, je zelo težko ponuditi shemo ali definicijo, ki bi suvereno opisala tudi manjšo preučevano skupino. Ujemanja se pojavljajo tam, kjer lahko spoznamo zunjanjo intervencijo - predvsem različnih medijev, ki ustvarjajo podobo rejverja in jo tisti, ki se imajo za rejverje zavedno ali nezavedno oponašajo.
Problematiko oznake "rejver" pa sem tvorno preiskusila tudi na lastni koži. Na začetku raziskovanja sem bila v dilemi, kako naj se predstavim potencialnim intervjuvancem. Za razliko od antropološkega in etnološkega dela drugje, kjer se raziskovalec pomembno loči že po rasi in po jeziku, je pri tej vrsti antropološkega dela zagata obenem večja in manjša, saj je objekt raziskovanja manj in hkrati bolj razumljiv (jezik, navade, geste itd.). Konstruktivnih nesporazumov kljub temu mrgoli z obeh strani, čeprav bi pričakovali, da pripadnost istemu jeziku in isti splošni kulturi omogočajo lažjo vzpostavitev stikov in lažje branje simbolnih pomenov. Da bi lažje vzpostavila stike in čim bolje izpeljala proces identifikacije, sem se poskušala čim bolj odpovedati lastni identiteti. Ko sem se Mihi Klemenčiču (Random Logic) po telefonu predstavila kot rejverka, se mu je to zdelo izredno smešno, sploh ker sam nima dobrega mnenja o rejverjih, kar sem zvedela med pogovorom. Na srečo sem imela dobro referenco (povedala sem mu, kdo mi je že dal intervju in to ga je prepričalo), tako da je pristal na pogovor. Kasneje sem se odločila, da se bom raje predstavljala kot tehno fanica in ne kot rejverka.
Povsem drugačno dojemanje sem doživela s strani prijateljev, kolegov in znancev, ko so zvedeli, da raziskujem tehnokulturo. Ko sem bivši prijateljici predvajala nekatere Umekove komade, je vprašala, če je plošča pokvarjena oz. da se sliši, kot če bi rezal stiropor. Nekateri stari prijatelji, ki nimajo nobene predstave, kaj naj bi tehnokultura sploh bila (če že imajo, je skrajnje negativna), so me začeli imenovati "stara rejverka" in nekateri poskušali interpretirati, zakaj imam "čudno" ( =neprimerno) barvo las. Z različnih strani sem dobivala mejle v povezavi z ekstazijem, vice o rejverjih, na splošno pa so se mnogi začeli zanimati, ali jim lahko nabavim ekstazi. Z razkritjem svojega objekta razkiskovanja, t.j. tehnokulture, sem znotraj skupine, ki sem ji pripadala, sama postala objekt opazovanja. Kar naenkrat se je zarisala ločnica med "mi" in "Drugi" (Cvetan Todorov). Obstaja namreč neskončna razlika - bodisi si rejver ali nisi. Pri tem lahko malce ironično parafraziramo legendarni stavek Simone de Beauvoir - nekdo se ne rodi kot rejver, ampak rejver postane. Rejver pa je za razliko od ženske lahko kdor koli in spominja na krof, ki ga vsak lahko napolni s poljubno vsebino.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace / .::ELEKTRONKA::.
nazaj - prva stran
|
|
|
