Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 16. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Mentalitete in kolektivni spomin v tehnokulturi - Kiberpipa, 12.11.2002, M. Sunčič |
 Kaj se zgodi s spominom na zadnji party? Bo postal del kolektivnega spomina ali celo zgodovinskega spomina? Si ga boste morali vtetovirati na telo kot glavni junak Nolanovega filma Memento, da se ne razblini v nič? Bodo vaš spomin na partyje posamplali in vpisali v nekoga drugega kot junakom Scottovega filma Blade Runner ali ga celo prodali za užitek in zaslužek kot v Strange Days Kathryn Bigelow? Boste čez čas razočarani, ko bodo drugi ostali v spominu in zgodovini, vi pa boste pozabljeni in izbrisani? Če znate odgovoriti na ta vprašanja, potem boste vedeli, zakaj imajo nekateri samopoveličevalne blodnje, trpijo od kuge fantazem, zato morajo posamplati vaš spomin in ga prodati kot svojega.
Lansko sezono sem na seminar o zgodovini tehna v Sloveniji (Tehno zgodovina, februar 2002) povabila kot gosta Alda Ivančiča, prvega slovenskega tehno DJ-a in pionirja elektronske glasbe pri nas, da predstavi svojo doživeto izkušnjo in s tem svoj vpis v zgodovino. Aldo Ivančič je svojo zgodbo predstavil prepričljivo, saj v njej (za razliko od mnogih drugih gostov in intervjuvancev) ni pretendiral, da obstaja samo njegova zgodba kot edina "resnica" in edina možnost zgodovinskega spomina tehnokulture. Pri tem je prišlo do zanimivega zapleta, ki ga nisem predvidela, saj je skupina DJ-ev, ki predstavlja drugo različičo "zgodovine" tehna v Sloveniji, ob predstavitvi njegove verzije popolnoma znorela. Očitali so mi, kaj imam jaz z Aldom Ivančičem in da Aldo ni govoril resnice. Podobno zanimivo tezo je še pred seminarjem postavil Jani Novak (Laibach, Tehnika), ki me je poskušal prepričati, da Aldo Ivančič "ne ve vsega", zato naj tudi njega vzamem za zgodovinski vir. Najbolj zanimiv je bil Novakov poskus prisvajanja kolektivnega spomina in poneverjanja zgodovine v nemških revijah Groove (2001), Raveline (2002), kjer je sebe in NSK postavil za začetnike tehnokulture v Sloveniji. Ker je branil "zgodovino", od katere hoče sam profitirati v sedanjosti (prodajati plošče in storitve za založbo Tehnika), je Aldu Ivančiču na seminarju oporekal, medtem ko sam kasneje, ko je bil gost (Tehno glasba: tehnika in umetnost, april 2002) na vprašanja ni hotel odgovarjati, ker je prepričan, da je on že del Zgodovine oz. da je on Zgodovina (Freud bi to imenoval samopoveličevalne blodnje, Žižek pa kuga fantazem).
Zaradi različnih predstav in pričakovanj, kaj naj bi zgodovina tehna v Sloveniji bila in kateri kolektivni spomin lahko postane zgodovina in katerega naj jaz (po posrednem ali neposrednem ukazu!) zavržem, je prišlo do konflikta med mano (raziskovalko) in tistimi, ki sem jih raziskovala (pripadniki tehnoindustrije). Kot pričo in vir sem pozvala Jašo Kramaršiča (Mladina), ki je več let beležil čas in prostor tehno prireditev ter nastopajoče DJ-je, če želi razložiti svojo lastno metodo beleženja dogodkov in ustvarjanja kolektivnega spomina (vendar nikakor ne zgodovine, ker se zgodovina piše po določenih pravilih). Jaša Kramaršič na sodelovanje ni pristal, tako da ne bo mogel podati osebnega pogleda na jezo in nezadovoljstvo določenih skupin DJ-ev in Ambasade Gavioli kot pomembne institucije (prek piarovke Andreje Rozina), ki niso zadovoljni, da je Jaša Kramaršič nekega lepega dne začel o njih pisati tudi nelaskave stvari (daleč od tega, da bi pisal kaj posebej kočljivega).
Vsi našteti primeri predstavljajo nekatere kolektivne spomine tehnokulture v Sloveniji (vse je nemogoče zaobjeti) in zaenkrat ne morejo pričakovati, da si bodo pridobili naziv "zgodovina", po čemer nedvomno hrepenijo. Če pogledamo tuje publikacije, ki se trudijo ukvarjati s tehno zgodovino, bomo zasledili podobne tendence. Avtorji pišejo zgodovino za pomembne akterje tehnoindustrije, zato se osredotočajo na njih in ne na obiskovalce in ljubitelje, ki celotno zadevo tvorijo. Zgodovino si pišejo sami (zaenkrat še redki primeri) oziroma jo zanjo beležijo piarovci, novinarji, fani, fani-znanstveniki, znanstveniki-fani in obenem nezanemarljiva skupina različnih sovražnikov tehna. Pri teh publikacijah lahko verjamemo, da so se dogodki res zgodili ob navedenem času in prostoru, da so navedene osebe res obstajale, izdale določene plošče in vrtele na določenih prireditvah in klubih. Vse drugo je stvar interpretacije, prisvajanja enega spomina in brisanja drugega spomina, manipulacije in ustvarjanja podlage za dokazovanje lastne pomembnosti tukaj in zdaj.
DJ-i in producenti, ki so se vpisali v Zgodovino, svojo zgodovinskost prikazujejo s primerno visokim honorarjem, kar v Sloveniji lahko primerjamo z najbolj plačanim tehno ustvarjalcem DJ Umekom. Zato Umek potrebuje zgodovino, kolektivni spomin pa potrebuje Umeka, da okoli njega organizira svoje bivanje. Njihova težnja do kanonizacije lastnega spomina kot zgodovine je razumljiva, saj več denarja in moči kot imajo, več zgodovine si bodo lahko kupili. Največji slovenski klub Gavioli si je za mandatarko določil Andrejo Rozina, naj Gavioli vpiše v zgodovino. Umek in ostali si bodo svojega zgodovinarja še kupili oziroma sami napisali avtobiografijo, kajti javne osebe imajo pravico, da napišejo spomine: vsakogar bodo zanimali, saj sodijo k zgodovini. Kaj pa drugi, kaj se bo zgodilo z njihovim spominom?
Pri zgodovini je povsem drugače, saj ne more obstajati poljubno število zgodovin, ki bi si bile v nasprotju. V zgodovini si težko predstavljamo, da bi lahko istodobno obstajali dve povsem različni zgodovini - da je Hitler vojni zločinec in hkrati veliki dobrotnik - medtem ko je taisti Hitler lahko v določenih kolektivnih spominih pozitivec (pri neonacistih, neofašistih in drugih skrajnežih, npr. Haiderju). Zgodovina je ideološka tvorba, ki služi za utemeljevanje lastne pozicije v sedanjosti. Zato so npr. mnogi jokali, ko je bila razglašena neodvisnost Slovenije in imamo državni praznik, o katerem nas učijo v šoli. Podobno bodo mnogi jokali (iz žalosti ali iz veselja), ko bo Slovenija povabljena v NATO, politika pa bo dogodek takoj opredelila kot zgodovinskega. Težko si predstavljamo, da je kdo jokal na prvem tehno partyju zaradi samega zgodovinskega dogodka oz. bi kdo celo praznoval obletnico. Kar ne pomeni, da predstavniki slovenske tehnoindustrije nimajo želje, da bi postali del zgodovine - ravno nasprotno. Med raziskovanjem sem ugotovila, da so ravno za zgodovino pokazali več ali manj vsi intervjuvanci izredno zanimanje, medtem ko jih druge tematike niso tako zanimale. Željo, da bi svoj kolektivni spomin predstavili kot zgodovino, lahko razberemo tudi iz težnje, da izbrišejo oz. razveljavijo druge kolektivne spomine, ki njim niso v prid.
Večino ljudi zgodovina zanima le, če iz nje lahko potegnejo vedenje o lastni "zgodovini" (kot Slovenci o namišljenih prednikih Venetih) in si na podlagi tega domišljajo, kaj so. Na seminarju me je neko dekle vprašalo, kaj pa ostane od spomina, kaj ostane od tistega, kar se dogaja na partyjih? Ali ostane spomin na užitek? Ravno užitek je eden izmed tistih zadev, ki so povezane z idejo pozabe in zato z nasprotjem zgodovine. Zato pankerji hočejo in morajo govoriti o revoluciji, politiki, ideologiji in ne o užitku, ker pretendirajo na zgodovino, ne na kolektivni spomin. Tehnokultura pa v svoji predanosti užitku in zabavi pretendira na neskončno paleto kolektivnih spominov, ne na politiko, revolucijo, ideologijo in eno ideologijo. Čeprav so si Nemci izmislili izraz Raving Society, čeprav mi je Miha Klemenčič (Random Logic) zatrjeval, da smo Slovenci tehno nacija. Nacija potrebuje zgodovino, zato je ustanovitelj nemške Raving Society Juergen Laarman dolga leta izdajal svojo revijo, kjer je predstavljal svoje programe in se vpisoval v kolektivni spomin ter morda tudi v zgodovino.
Kaj bo torej ostalo od vaših spominov? Se boste sploh hoteli spominjati ali se boste čez 10, 20, 30 let hoteli vpisati v neko drugo zgodovino, v nek drug kolektivni spomin, prek katerega boste čutili pripadnost in smoter v takratni sedanjosti? Pripadniki tehnoindustrije, ki potrebujejo zgodovino za sedanjost in za prihodnost, vam sporočajo: opustite vse upanje, ker vas bomo posamplali in iz vaših spominov sestavili svojo zgodovino.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace / .::ELEKTRONKA::.
nazaj - prva stran
|
|
|
