Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 13. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Tehnokultura in droge: generacijsko kolobarjenje - Kiberpipa, 12. junij 2002, M. Sunčič |
 Na dosedanjih seminarjih smo se večkrat dotaknili vprašanja menjavanja generacij in generacijskega spora (Tehnike ekstaze, december 2001; Tehno generacija, januar 2002; Tehno zgodovina: zgodovina elektronske glasbe, februar 2002). Problematiko smo poskušali predstaviti z različnih zornih kotov, pri čemer je stična točka bila prevladujoča mladostniška populacija, uporaba droge v tehnokulturi, užitek in vprašanje zgodovinskega spomina. Zadnji seminar v sezoni je poskušal problematiko osvetliti ne zgolj s stališča droge, ampak predvsem s stališča mentalitet in miselnih vzorcev posameznikov in skupin, ki drogo uporabljajo na javnih prireditvah kot orodje za doseganje ugodja. Čeprav se zdi, da igrajo substance, predvsem ekstazi, centralno vlogo v tehnokulturi, funkcionira ekstazi zgolj kot skupni imenovalec za instrument, s pomočjo katerega (ali tudi brez katerega) posamezniki težijo k ugodju.
Na seminarjih in prek e-pošte sem dobivala veliko število ugovorov, da MDMA ali ekstazi povzroča fiziološko spremembo pri posamezniku in da je predvsem od tega in ne od psihologije odvisno, kaj se dogaja s posameznikom. Uživanje substanc povroča spremembe stanj zavesti, tega nisem nikoli postavljala pod vprašaj, vendar me sama fiziološka sprememba pri raziskovanju ne zanima, ampak predvsem učinek ugodja ali neugodja, ki ga pri posamezniku povzroča. Zato me je ponavljanje argumenta o zanemarljivosti psiholoških dejavnikov, ki je bilo pretežno brez zadovoljive argumentacije, prepričalo, da se je potrebno ukvarjati ravno s psihološkimi dejavniki, s t.i. psihološkimi spremenljivkami, ki po mojih raziskavah in pogovorih odločilno vplivajo na posameznikovo ugodje. MDMA ali ekstazi povzroči pri posamezniku spremembe, ki nujno ne razultirajo v ugodju, ki je osnovni motiv za zaužitje ekstazija. Psihološki dejavniki pri posamezniku zaenkrat še niso zadostno raziskani, zato vztrajanje pri medicinskih dokazih, ki jih je zanemarljivo malo in še ti so vprašljivi, ne nudi nikakršnega odgovora na vprašanja, kje, kdaj in zakaj posameznik po zaužitju ekstazija uživa bolj ali manj oz. sploh ne uživa na tehno prireditvi.
Ko sem večanje doze ekstazija primerjala z Millerjevo izjavo o večanju doze kokakole in užitkom ("več kokakole kot spijem, bolj sem žejen"), pri tem nisem trdila, da ekstazi nima učinka oz. ne povzroča ugodja. Prvi kozarec kozarec kokakole nam bo povzročil neko ugodje (tudi občutek odžejanja), ugodje se bo z vsakim naslednjim kozarcem večalo do meje, ko bomo dosegli najvišjo stopnjo in nam bo postalo slabo. Če bomo s pitjem nadaljevali, nam bo še bolj slabo in bomo na koncu morda celo bruhali. Zgodba z ekstazijem je podobna: manjša doza ima učinek (pogojno ugodje), ki ga z večanjem doze sicer hipotetično zvišujemo do meje, kjer MDMA bodisi nima več nobenega učinka oz. učinki postanejo negativni (imamo zdravstvene težave, slabo nam je inp.). Odločitev za dozo kokakole ali ekstazija je odvisna od psihologije posameznika, ki teži k takojšnji zadovoljitvi: zakaj bi vzel majhno dozo in čakal na ugodje, raje bom takoj maksimiral in dosegel optimalni učinek. K takšnemu razmišljanju posameznika motivira tudi okolica prek govoric, ki dvomi v čistost in koncentracijo MDMA v posamezni tabletki, zato posameznika "nagovarjajo" k večji dozi. Pri oblikovanju ustnega izročila ima odločilno vlogo tudi industrija droge, ki spodbuja k takšnim domnevam, saj s tem veča obseg prodaje in svoj prihodek: taktiko lahko primerjajo s trgovinami na veliko, kjer ti za manjšo ceno prodajo večjo količino, kar te spodbuja k večji potrošnji.
 Problematika menjavanja generacij v tehnokulturi je izredno pomembna pri obravnavi funkcije drog. Gost Aldo Ivančič (Tehno zgodovina: zgodovina elektronske glasbe, februar 2002) je na seminarju dopolnil na mojo trditev, da komunikacije med različnimi generacijami ni in rekel, da komunikacije ravno tako ni znotraj na videz koherentne (tehno-)generacije. Večletno opazovanje in analiza potrjujejo njegovo izjavo, saj lahko prepoznamo izrazit antagonizem med starejšo in mlajšo populacijo znotraj tehnogeneracije. Nasprotovanje je morda najbolj izrazito na ravni uživanja nelegalnih substanc, v bistvu pa gre za različne koncepte užitka in poskuse konstruiranja zgodovinskega spomina. Aldo Ivančič je pri tem opomnil, da ga določena stopnja hedonizma nikakor ne moti, vendar je s tem izrazil vsaj delno kritiko do prevladujočih tendenc znotraj tehnokulture, kjer se ravno užitek kaže kot osnovni motiv. Opazovanje pa nam kaže na prevladujoče mnenje, da nižja starostna skupina pomeni večji užitek. Gre za miselno predstavo, ki povzroča razslojevanje znotraj obiskovalcev tehno prireditev. V pogovorih so mi sogovorniki našteli izredno veliko različnih interpretacij takšnega stanja, skupni imenovalec pa je pretežno povezan z ekstazijem in z užitkom.
Zato lahko hitrost generacijskega menjavanja (povprečno do dveh let) pripišemo predvsem t.i. ljubezenskemu razmerju z ekstazijem: ko MDMA zaradi fizioloških ali psiholoških dejavnikov nima več zaželjenega učinka, pride do padca zanimanja za obiskovanje tehno prireditev pri tistih posameznikih, ki v tehnokulturi niso našli še kaj drugega razen uživanja ekstazija. Generacije, ki so šle skozi fazo iniciacije s substancami in so tudi po obdobju dveh let ostale v tehnokulturi, bistveno spremenijo odnos do mlajših generacij, pri katerih ljubezensko razmerje z ekstazijem še vedno traja. Izraz ljubezensko razmerje sem izbrala namenoma, saj spominja na obdobje začetne zaljubljenosti, ko pri ljubljeni osebi ne najdemo nobene napake. Ko začetno obdobje mine in se počasi začnemo spuščati na trdna tla, ugotovimo marsikatero pomanjkljivost in slabe lastnosti, ki smo jih prej spregledali. Če teh pomanjkljivosti in slabih lastnosti ne moremo sprejeti ter osebo še naprej ljubiti, se razmerje konča. Podobno se dogaja tudi z ekstazijem in uživanjem na tehno zabavah: če posamezniku ni všeč glasba sama ali jo celo sovraži, potem se bo ljubezensko razmerje hitro končalo. Posameznik bo naštel cel kup slabih lastnosti, ki so od nekdaj prisotne, vendar jih zaradi (nekdanjega) užitka ni opazil: zabava je daleč, vstopnica je draga, imajo slabo ozvočenje, organizacija je slaba, prevroče je, nimam prevoza, ne ljubi se mi, DJ-i so se pokvarili oziroma skomercializirali, imam pomembnejše opravke, sem preveč utrujen, prestar sem za takšne stvari in podobno. Tisti, ki jim uspe preiti v naslednjo fazo in nadaljujejo z obiskovanjem tehno prireditev, so tisti, ki jim je všeč glasba. Ker ekstazi ne predstavlja več orodja za doseganje užitka, morajo najti druga sredstva in načine. Pri tem gre za individualno odločitev in ne za kolektivni način obnašanja, ki je značilen za mladostnike. Uživanje substanc je pri mladostnikih izredno ritualizirano in skoraj da avtomatično, medtem ko je koncentriranje na lastni užitek intimna stvar.
Kolobarjenje generacij oziroma medgeneracijski spor pa lahko razberemo tudi v sami tehno industriji, in sicer med didžeji. Ko je Aldo Ivančič, pionir slovenske tehno glasbe, na februarskem seminarju izrazil prepričanje, da didžeji zavirajo razvoj elektronske glasbe, je njegova izjava vzbudila velik val ogorčenja pri srednji generaciji slovenskih tehno didžejev. Podobne tendence medgeneracijskega spora lahko zaznamo tudi v tujini, kjer so pionirji izredno kritični do "prostituiranja" mlajših kolegov (npr. Derrick May), medtem ko mlajša generacija dvomi v pomembnost pionirjev, ki so se že uvrstili v Zgodovino. DJ Umek je večkrat izjavil, da morajo mlajši dj-i kot on čakati, da se starejši umaknejo in bodo šele potem prave zvezde. Vendar medgeneracijski spor ne poteka zgolj na ravni pionirji/zgodnje generacije - mlajši, že uveljavljeni dj-i. Spor poteka po vertikalni liniji in je odvisen od tega, kje se posameznik v določenem trenutku nahaja. Ključno vprašanje v tem primeru ni zgolj starost in ekonomski interes, ampak predvsem participacija pri ugodju. Zdi se namreč, da dj-i v procesu staranja razvijejo antagonistični, prezirljiv ali celo sovražni odnos do mlajše publike, čeprav ravno mlajša populacija tvori jedro potrošnikov tehno industrije. Njihovo obnašanje je s tega stališča izrazito anti-ekonomsko, saj do kupcev ne smeš imeti negativnega odnosa, sicer bodo šli drugam, kar večinoma pomeni k še mlajši didžejski generaciji, kot lahko opazujemo tudi v Sloveniji.
 Za mlajše didžeje je značilno, da se na začetku kariere odločajo za bolj energetsko vrtenje, kar po eni strani lahko pripišemo njihovem mladostnem poletu, na drugi pa tudi želji po uveljavitvi. Ko njihove kariere bolj ali manj vzletijo, se večina dj-ev odloči za spustitev tempa in se usmerja v domnevno intelektualizacijo svojega dela. Pri starejših didžejih se na podoben način kot pri starejših ljubiteljih tehna razvije prezir in odpor do mlajše generacije, čeprav ne gre za generacijski prepad v pravem pomenu besede. Starejši rejverji ("veterani") prezirajo "maškare" in zadete mladostnike ter se jim posmehujejo na podoben način, kot se starejši dj-i posmehujejo didžejskemu podmladku. Mlajši rejverji so zafleširanci, vredni posmeha, medtem ko mlajši dj-i po mnenju starejših kolegov nič ne znajo in samo nabijajo. "Jaz lahko pripravim easy set, če se tako zmenimo, načeloma pa je tako, če me bukiraš, me bukiraš za šus," mi je leta 1999 v intervjuju brezkompromisno zagotavljal DJ Bizzy. Danes bomo pri Bizzyju le redko naleteli na "šus", saj se je preusmeril v easyce.
Podobno tendenco lahko razberemo tudi pri največji slovenski tehno zvezdi, DJ Umeku, ki se je v Delu (8.6.2002) zgražal na nevednostjo in nad nabijanjem dj-ev mlajše generacije, čeprav je ravno taisto nabijanje bilo še nedavno njegov trademark. "Je pa poleg perspektivnih didžejev tudi izredno veliko takih, ki mislijo, da so dobri, a so v resnici porazni…Kaj in kako vrtijo…čista groza." (Delo, 8.6.2002) In vendarle se je le nekaj let nazaj pritoževal nad zaničevanjem, ko so njegov trud in trdo delo mnogi sprejemali s posmehom in govorili "iz Umeka nikoli nič ne bo". Svojo taktiko pridobivanja pozornosti publike mi je razložil v intervjuju: "DJ pred mano je bil zelo easy. Potem pa sem jaz spustil totalno bombo takoj na začetku; tudi če sem hotel iti še huje, nisem mogel, ker sem na začetku dal vse ven, kar je bilo možno. Odvisno je, kakšno taktiko imaš, kaj ti ugaja. Nekateri ne delajo nikakršnih kompromisov, jih nič ne briga, špilajo pač tisto, kar špilajo. Delaš pač, kar misliš, da je najboljše v tistem trenutku." Zakaj torej podobno ali skoraj da identično taktiko nekaj let kasneje očitati mlajši generaciji?
Tako pri ljubiteljih tehna v odnosu do konzumacije droge se tudi pri dj-ih v odnosu do energičnosti in "nabijanja" s staranjem razvije podobna tendenca: kar naenkrat se pojavi težnja in zahteva po vzpostavitvi zgodovinskega spomina, po refleksiji in vmestitvi samega sebe na simbolno mrežo. Čeprav so še nedavno sami predstavljali vse tisto, kar danes očitajo mlajšim generacijam, imajo tako ljubitelji kot dj-i obrazložitev svoje spremenjene pozicije: zahteva po intelektualizaciji. Radi bi se pogovarjali, družili, oblikovali kontra-kolektiv kolektivu mladostnikov, ustvarili "tehno s človeškim obrazom". Pri tem se postavlja pomembno vprašanje: ali tendenca po zgodovinskem spominu in refleksiji ne vključuje tudi pomembnega dejstva, da hkrati zaznamuje odsotnost užitka ali vsaj bistveno zmanjšanje užitka? Ali odpoved trenutku in konceptu koncentriranja na sedanjost v smeri zgodovinskega spomina in refleksije ne kaže na tendenco, da bi z vsebino, z zgodbo, nadomestili nekdanji užitek, ki je le še spomin, vendar ga vedno znova prepoznajo pri mlajši generaciji, proti kateri so zdaj tako vehementno postavljeni? Ali z besedami Mihe Klemenčiča, Random Logic v intervjuju leta 1999: "Ne počutim se dobro, če vsi okoli mene totalno ples zganjajo, in to ful energično, jaz pa nisem niti približno v stanju, da bi jim sledil." Če sam ne morem uživati v nečemu, mar to pomeni, da moram diskreditirati in onemogočiti tistega, ki ima dostop do tega užitka? Če razpravljamo o demokratičnosti znotraj tehnokulture, je ravno vprašanje užitka, do katerega sami nimamo (več) dostopa, vprašanje tolerance do drugega. Demokratični smo lahko le, če dopuščamo razliko - razliko v užitku, ki bi ga tudi sami radi posedovali, vendar ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moremo. Netoleranca se pretežno pojavlja od zgoraj navzdol (starejši proti mlajšim) in ne obratno (mlajši proti starejšim), kot so poskušali dokazati nekateri avtorji, ki pa so v bistvu bolj ali manj prefinjeno poskušali prekriti lastno nestrpnost do mlajših generacij.
V tej točki se spet vračamo k vprašanjem, ki smo si jih postavili že na seminarjih Tehno generacija (januar 2002) in Tehno in politika (maj 2002): ali znotraj tehnokulture delujejo konservativne in cenzorske tendence? Če na vprašanje poskušamo odgovoriti s stališča užitka in z njim povezano problematiko drog, potem je odgovor pritrdilen. Zato je izredno pomembno vprašanje racionalizacije užitka na kolektivni ravni, saj bomo zasledili, da tisti, ki ne morejo uživati, poskušajo pod različnimi moralno-etičnimi pretvezami posameznikom ali celotnim kolektivom cenzurirati ali povsem ukiniti njihov način užitka. Cenzura ne prihaja zgolj od zunaj, ampak tudi od znotraj (v tehnokulturi). Postavlja se vprašanje "pravega" oz. "pravilnega" užitka in "štekanja". "Ne-pravi" je v vseh primerih tisti užitek, ki si ga posameznik ne more prisvojiti in tudi sam uživati. Racionalizacija nastopa kot ključni element, ki posamezniku poskuša pomagati pri premostitvi frustracij ob užitku drugega in mu omogoča, da tuj užitek sprejme v svoj sistem. Zato je problematika drog predvsem tudi problematika drugega načina užitka, ki je povezan s starostno skupino, vsakdanjim življenjem in z osebnimi preferencami, s katerim se morajo soočiti tudi sami pripadniki tehnokulture in ne vedno iskati zgolj zunanjega sovražnika.
Ker gre za zadnji seminar v sezoni 2001/02, ob mnenjih in kritikah na e-naslovu majasuncic@hotmail.com sprejemam tudi predloge za teme, ki jih bomo obravnavali v sezoni 2002/03.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace
BTW: Vaš komentar oz. mnenje lahko pustite tudi v Forumu.
nazaj - prva stran
|
|
|
