Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 12. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Političnost tehnokulture? - Kiberpipa, 15. maj 2002, M. Sunčič |
Sedmi seminar iz ciklusa o tehnokulturi je bil posvečen vprašanjem o političnosti in angažiranosti tehnokulture. Čeprav se tehno fani v družbi soočajo s težavami zaradi izbire tehno stila življenja, med raziskovanjem in tudi po reakcijah, ki sem jih dobivala po e-pošti, ni mogoče opredeliti kakršnega koli "programa" (tudi v zelo ohlapnem pomenu besede ne). V pogovorih in prek pisem so mi vedno znova zagotavljali, da jim ni mar, kaj si drugi mislijo o njih, ampak da sledijo nekemu lastnemu toku - kar koli naj bi to že zaznamovalo. Tudi glede samega vprašanja nelegalnih drog ter boja za dekriminalizacijo in legalizacijo so ljubitelji tehna pokazali malo resničnega interesa. Problematika jih je zanimala le z lastnega vidika: če so osebno imeli negativne izkušnje s policijo, potem so bili bolj zavzeti za reševanje problematike v lastno korist, sicer niso pokazali interesa za širšo obravnavo v smeri dekriminalizacije praktik vsakdanjega življenja segmenta populacije, ki ji tudi sami pripadajo.
 Pri razpravi o političnosti tehnokulture je nujno izpostaviti tudi nizko starostno stopnjo prevladujoče populacije: gre za mladostnike med 15. in 18. letom, ki nimajo niti pravne niti ekonomske moči, zato je njihov odnos do tako imenovanih političnih vprašanj bistveno drugačen kot pri starejši populaciji. Mladostniki se v obdobju prehoda iz otroške v odraslo dobo soočajo s problemi avtoritete, ki so drugačni kot pri odraslih, saj so mladostniki v podrejenem položaju glede na vse odrasle, medtem ko pri odraslih nastopa različna stopnja podrejenosti, ko se vpenjajo v družbo. Način mladostniškega upora se tako kaže v domnevno kontra-kulturnem obnašanju, in sicer predvsem v uživanju nedovoljenih substanc in ekscentričem zunanjem izgledu ter obnašanju. Danes težko govorimo o dejanski učinkovitosti takšnega obnašanja (če sploh kdaj), saj gre v vseh primerih za potrošniško blago, ki ga mladostniki kupujejo na legalnem ali nelegalnem tržišču in se od avtoritet razlikujejo le po izbiri produkta ali storitve, ki jo kupujejo. Angažiranost in političnost se kaže v težnji po čimvečjem in čimhitrejšem ugodju, vendar se tehnokultura v teh značilnostih ne razlikuje pomembno od širše potrošniške družbe. Razlika se vzpostavlja kvečjemu v predmetu povpraševanja (vstopnica, droga, plošče, "stilske" storitve itd.), medtem ko je njihov moto isti: kupiti čim več stvari, ki jih ima nekdo drug, in za čim manj denarja.
Razliko med mladostniki in odraslimi pa lahko najbolj očitno opazimo v težnji po eskapističnem hedonizmu, saj mladostniki ravno zaradi pomanjkanja ekonomskih in političnih pravic skozi ekstremno težnjo po ugodju izražajo razliko od ostale družbe. Kot smo poskušali pokazati že na seminarju o zgodovini elektronske glasbe (Tehno zgodovina: zgodovina elektronske glasbe, februar 2002), mladostniki nimajo zgodovine, na podlagi katere bi lahko uveljavili politične in ekonomske pravice v sedanjosti in v prihodnosti, zato se osredotočajo na ugodje v sedanjosti. Tudi mlajši odrasli (19-25) se v svojem obnašanju ne razlikujejo bistveno od mladostnikov, čeprav so si nekatere politične in ekonomske pravice že pridobili, vendar so slednje zanemarljive v primerjavi s populacijo nad 35 let starosti. Nezanimanje za politiko v starostni skupini 18-35 let lahko razberemo tudi v izredno nizki udeležbi na volitvah: ker nimajo zgodovine, na podlagi katere zahtevajo politične in ekonomske koristi v sedanjosti in v prihodnosti, se za politiko ne zanimajo v tolikšni meri kot tisti, za katere se politična angažiranost ekonomsko splača.
V Sloveniji in tudi v drugih razvitih državah moramo zato izpostaviti naraščajočo politično skupino, ki je definirana ravno po starosti - upokojence. Osnovni interes upokojencev je ekonomski, njihova politična moč pa izhaja predvsem iz naraščajočega števila, medtem ko nemoč mladih izhaja med drugim tudi iz padajočega števila populacije. V tem lahko razberemo novo nišo boja, ki ne bo več boj med bogatimi in mladimi, med delavci in kapitalisti, med Severom in Jugom, ampak med starimi (upokojenci) in mladimi, kar je v 90. letih napovedal ekonomist Lester Thurow. Razprava o ključnemu sporu med starimi in mladimi generacijami zaenkrat ni vstopila v zavest, ker jo onemogoča predvsem politična korektnost in konformizem potrošništva. Kljub temu lahko v praktikah vsakdanjega življenja pri mladostnikih in mlajših odraslih znotraj tehnokulture razberemo odgovor, zakaj angažiranosti, kot smo jo poznali še v 80. letih, ni več: ker se je spremenil nasprotnik. Zato moramo angažiranost definirati kot boj za ekonomske in politične pravice na račun nekoga drugega; ob trenutnem stanju stvari gre predvsem za boj proti ekonomskim in političnim pravicam mladih generacij v prid generacijam upokojencev. Ker ni rožnate prihodnosti (čeprav slogan LDS napoveduje "prihodnji svet je pred nami"), je konformistični eskapizem ena izmed možnosti za iskanje razlogov za odsotnost angažiranosti znotraj tehnokulture. Če se prihodnost ne kaže v obetavni luči, potem je potrebno maksimalno izkoristiti sedanji trenutek z geslom "party like there is no tomorrow".
 Nezainteresiranost za mnenje javnosti o tehnokulturi je še bolj izrazita pri didžejih in producentih, ki jih medijska predstavitev zanima zgolj z lastnega zornega kota. Če mediji pišejo pozitivno o ustvarjalcih kot o posameznikih in jim s tem pomagajo pri trženju ter strežejo njihovi nečimrnosti, jim za predstavitev tehnokulture kot celote ni kaj dosti mar. Z drugimi besedami: tehno-industriji je toliko mar za potrošnike, kot je potrošnikom mar za industrijo. Tehno-industrijo zanima denar in lastna nečimrnost, medtem ko potrošnike zanima, da z nakupom dobijo tisto, kar so plačali. Če bo povpraševanje, bodo ponudili še, če bo storitev zadovoljiva, bodo kupili spet in še. Zdi se, da v odnosu med ponudbo in povpraševanjem ni prostora za politiko in angažiranost.
Pomemben vzrok za odsotnost angažiranosti znotraj tehnokulture lahko iščemo tudi v dejstvu, da angažiranosti ni (oz. jo je zelo malo), ker ni (zadosti velikega) povpraševanja po angažiranosti. Slednje lahko najbolj nazorno opazujemo pri tistih, za katere tehnokultura predstavlja vir zaslužka: didžejih, producentih, organizatorjih, industriji legalnih in ilegalnih drog, ponudnikih storitev za tehno-stil (frizerji, trgovine z obleko, obutvijo, gostinski lokali itd.). Ponudniki tehno storitev se obnašajo tržno, saj ne ponujajo storitve, v tem primeru angažiranosti in politike, po kateri ni povpraševanja. V intervjujih in v pogovorih, ki sem jih izvedla, o politiki in angažiranosti od pripadnikov tehno-industrije nisem zvedela kaj dosti. Večinoma so se skrili za izjavami "saj je samo glasba", "saj gre za žur" in podobnimi. Podobno situacijo lahko zasledimo tudi v tujini, če prelistamo intervjuje po različnih specializiranih revijah. Skoraj da popolno odstotnost kakršne koli angažiranosti so mi potrdili tudi nekateri novinarji v tujini, s katerimi sem stopila v stik in jih prosila za njihovo doživeto izkušnjo: tehno ustvarjalci se vprašanjem o politiki spretno izogibajo. Kar so mi potrdili tudi nekateri tehno ustvarjalci v Sloveniji: če se izrečeš za nekaj, si avtomatično proti nečemu, kar pa je slabo za prodajo. Kar je slabo za prodajo, je slabo za posel, in tehno-industrija je velik in resen posel, zato se obnašajo tako, da bi ustregli čim večjemu številu ljudi in se obenem nikomur zamerili. Politiko tehnokulture lahko primerjamo s politiko shopping malls oz. z BTC v Ljubljani: nekaj malega za vse, malo mesto velikih nakupov. Pridi in kupi, kupi še in kupi še več kot tvoj prijatelj ali znanec. Vendar nujno kupi, zato ponudnik ne sme izreči ničesar, s čimer bi se lahko zameril in odvrnil potencialnega kupca.
Novembra 1999 mi je v intervjuju popolno neangažiranost slovenske tehno industrije predstavil tudi DJ Shocker-D. Povedal mi je, da je mnogokrat poskušal predvsem Dj Umeka pregovoriti, naj organizirajo party in zaslužek podarijo bodisi boju proti AIDS-u, neki dobrodelni ustanovi, kakšni instituciji, ki zbira denar za "good cause" ali kaj podobnega. Če bi tehno ustvarjalci podarili del denarja za pozitiven smoter, potem bi jih tudi širša družba dojemala vsaj malo drugače, saj bi pokazali, da jim je mar. Shockerjeva pobuda ni bila uspešna, saj didžejev ni mogel prepričati, da bi jim takšna angažiranost koristila. Slovenska tehno industrija je ekonomsko zelo uspešna, zato ji za mnenje ljudi ni mar, dokler imajo dovolj potrošnikov svojih storitev. Edina politična akcija, ki sem jo zasledila v tehnokulturi, je bila prodaja kompilacije, od katere zaslužek naj bi šel za žrtve srbskega nasilja nad civilisti na Kosovem. Kolikor mi je znano, slovenskih producentov na kompilaciji ni bilo.
Zato nikakor ni naključje, da se založba DJ Umeka imenuje Consumer Recreation, rekreacija potrošnikov. Znotraj tehnokulture lahko za ime založbe najdemo še eno interpretacijo, kjer je consumer konzument drog in recreation aludira na reakreativne droge (predvsem ekstazi, travo, speed). Da pa je consumer predvsem kupec, Umek pove celo z naslovom prve plošče na lejblu Consumer Recreation, ki nosi ime "Kupec 001".
Zanimivo ponazoritev "tehno-BTC" lahko preberemo v predstavitvi ljubljanske tehno scene v nemškem dvomesečniku Groove (Neue slowenische Kultur, januar 2001), kjer je predstavljen del slovenske tehno industrije. (Ko beremo prispevek, moramo vsekozi imeti pred očmi dejstvo, da gre za piarovski prispevek in ne za "objektivno" predstavitev, ker takšne v glasbenih revijah, ki živijo od industrije, ne obstajajo.) Na prvi pogled je predstavitev zmedena, brez jasnega koncepta, brez repa in glave, saj DJ-i, poducenti in tudi sam avtor prispevka dajejo medsebojno nasprotujoče si izjave. Poglejmo si najprej naslov, ki aludira na NSK (Neue slowenische Kunst), v čemer lahko razberemo jasno tendenco Janija Novaka, člana NSK in Laibach, danes urednika Tehnike, da si kot pripadnik precej starejše generacije (če bi imel otroke, bi bili glede na pretežno sestavo populacije že prestari za tehno partyje) prisvoji ustvarjalnost mlajše generacije tehno ustvarjalcev. Njegovo razpredanje v članku (in tudi v novejših piarovskih prispevkih) kaže na miselne predstave in mentalitete generacij iz 80. let, saj se nenehno spominja starih dobrih časov in veliko govori o Jugoslaviji ter zelo malo o Sloveniji. Med izredno zanimive izjave spadajo tudi njegove kavarniške interpretacije, kako je Beograd Sloveniji ves denar pokradel in da ostali Jugoslaviji za Slovenijo nikoli ni bilo mar. Novinarju Groova, ki je specializirana glasbena revija za elektronsko glasbo, govori o tržni ekonomiji kot o svoji veliki travmi, saj se za razliko od totalitarizma v njej ne znajde najbolje.
 Takšen diskurz je izredno čuden, saj se članek začne z DJ Umekom, ki je znan po svoji apolitičnosti in tehno jemlje kot resen biznis, nadaljuje z zelo čudnim kvazi-zgodovinsko-geografskim opisom Slovenije in predstavitvijo DJ Aleksija ter njegovega nastopa na partyju v Celju. Vmes DJ Valentino Kanzyani razloži, kako zastonj je in pije v neki ljubljanski restavraciji, ker je Slovenija prava "tehno dežela", čeprav za svojo trditev ne navede nobenega dejstva. Kasneje se Valentino Kanzyani izrazi proti Jugoslaviji in za Evropo ("vedno smo se čutili bližje evropski uniji kot ostalim balkanskim državam"), kar je po njegovem mnenju pogojeno tudi z geografsko lego Kopra, od koder prihaja. V prispevku je najbolj šokantna izjava in "interpretacija" slovenske ekonomije, ki je po Kanzyanijevem mnenju cvetoča in ima nizko inflacijo ter nizko stopnjo brezposelnosti, zato je dobra kandidatka za vstop v EU. Ni toliko pomembno dejstvo, da sta obe Kanzyanijevi izjavi povsem napačni, saj ima Slovenija katastrofalno visoko inflacijo nad 8 % (povprečna inflacija v EU je 2%) in ji zaradi tega grozi, da ne bo sprejeta v EU; ravno tako je število brezposelnih vrtoglavo (nad 100 tisoč brezposelnih).
Kazyanijeva izjava je namreč presedan, saj od pripadnika tehnokulture ne bi pričakovali, da bo delal piar za slovensko vlado in govoril, da je stanje v slovenski ekonomiji odlično. Težko si namreč predstavljamo (osebno tega nisem nikoli zasledila), da bi npr. Westbam ali Sven Väth hvalila nemško ekonomijo in pri tem lansirala povsem napačne podatke, ki bi v izredno pozitivni luči prikazali (domače) vladajoče politike. Ali če bi na primer Jeff Mills ali Mad Mike Banks hvalila Bushevo ekonomsko politiko ali Carl Cox hvalil ekonomsko politiko Tonyja Blaira? Ali če bi Bono hvalil politiko zahodnega sveta, namesto da bi se boril za odpis dolgov najrevnejšim državam? V takšnih izjavah, kot je Kanzyanijeva, lahko po eni strani beremo popolno nevednost in na drugi strani totalno nonšalanco. Vendar nam to kljub temu ne more razložiti, kako lahko uspešen tehno ustvarjalec hvali slovensko ekonomijo v specializirani glasbeni reviji, obenem pa ne pozna niti najbolj osnovnih podatkov. Kakšna je njegova motivacija (ekonomska?) in ali res tako razume angažiranost?
Bistveno blažjo obliko angažiranosti in političnosti slovenskih tehno ustvarjalcev lahko preberemo v izjavah Mihe Klemenčiča in Grege Zemljiča (Random Logic), ki svojo politiko izrazita v prodaji storitev Mobitelu in Novi ljubljanski banki, ki sta v državni lasti. Problematika NLB je še posebej pereča zaradi javnega dolga, katerega breme bo padlo na mlajše generacije, ki bomo mogli dolg odplačevati, čeprav ga nismo pridelali. Na drugi strani predstavlja trženje Mobitela in na splošno mobilne telefonije tipčno participacijo pri konformizmu potrošniške ideologije, saj ima mobilnik 1,4 mio prebivalcev Slovenije. Tako pri Mobitelu kot pri NLB imamo opravka z državnim monopolom, ki je škodljiv za vse, saj onemogoča konkurenco in s tem oškoduje vsakega posameznika, ker mu onemogoča svobodno izbiro. Ko izstopita iz mentalitet ekonomske donosnosti in koristi, je njuna opredelitev Ljubljane enostavna: "poceni trava, luštne punce". Kljub temu sta politika in angažiranost izraženi predvsem ekonomsko, prek trženja in prodaje storitev najboljšemu ponudniku.
Kot mi je zatrdil Miha Klemečič v intervjuju poleti 1999: "Jaz delam za dj-e v tujini, zase, pa predvsem za denar." Iskrenost je vsekakor potrebno pohvaliti, čeprav se bo komu zdela izjava sporna in bo menil, da bi Klemenčič moral ponuditi raje kakšno filozofsko misel. Vsekakor je takšna izjava bistveno bolj nazorna in v skladu z mentaliteto tehnokulture kot izjava urednika Tehnike Janija Novaka, ki mi je priporočil ploščo Random Logic "Numrebs" kot glasbo za ob kuhanju večerje (vendar jaz ne kuham niti ne večerjam), kar je piar slogan, ki je bolj primeren za upokojenke kot za pripadnike tehnogeneracije. Za uspešno trženje je nujno potrebno poznavanje mentalitet potrošnikov in tehno industrija je kljub pomanjkanju izrazitejšega intelektualnega naboja pokazala izredno pronicljivost na tem področju.
Kot smo videli, za vsem stoji predvsem izrazit ekonomski interes. Ker interesa po angažiranosti in političnosti pri potrošnikih ni, jih tehno industrija ponuja le izjemoma. Kdor hoče biti angažiran in političen, si bo iz teh razlogov verjetno izbral kakšno drugo tržno nišo. "Tehno-BTC" ostaja pri geslu Dr. Motteja, očeta Love Parade, da se ne sme za politične smotre zlorabiti zaupanja ljudi, ki so se prišli zabavati in ne politizirati. Če si namreč za nekaj, si vedno proti nečem. To pa je vedno slabo za prodajo.
Zadnji seminar v letošnji sezoni bo posvečen problematiki droge v tehnokulturi. Seminar z naslovom Tehnokultura in droge bo v sredo, 12. junija 2002 ob 19h v Kiberpipi, Kersnikova 6.
Kritike in mnenja sprejemam na elektronskem naslovu: majasuncic@hotmail.com.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace
BTW: Vaš komentar oz. mnenje lahko pustite tudi v Forumu.
nazaj - prva stran
|
|
|
