Rave scena & elektronska glasba v slovenskih medijih - članki, mnenja, kritike... iz časopisov, revij, knjig ter interneta - 11. del
Rubriko ureja SpaceMaja. Če imate kakšen zanimiv članek, ga pošljite na ta e-mail: spacemaja@yahoo.com
|
| Tehnokultura v soju žarometov ali zakaj morajo tehno fani biti butasti? - Festival Mesto mladih, Nova Gorica, KGŠ, 30.04.2002, M. Sunčič |
Razprava o subkulturah in če danes sploh še obstajajo, je po pričakovanju kaj hitro obtičala pri retoričnih vprašanjih "kaj počne današnja mladina" (odgovor: nič pametnega, uživa) in vehementnih namišljenih argumentacijah, katerih edini smoter je bilo omalovaževanje tehnokulture. Diagnoza tehnokulture: kultura hedonizma (k temu se bomo še vrnili) in posledično kultura butcev. Kjer se je zgodil še pomemben ovinek do razprave o gramofonu, ki seveda nikakor ne more biti inštrument, čeprav nihče ni ponudil niti približne definicije, kaj je inštrument in zakaj ter na podlagi tega izpeljal, zakaj lahko govorimo oziroma ne moremo govoriti o gramofonu kot o inštrumentu. Drugih elektronskih inštrumentov se nismo niti dotaknili, kajti slednje se je zdelo čista metafizika ob izjavi: "trditi, da je gramofon inštrument, je bedasto". Ko pridemo do izrekanja o butastem in ne-butastem, potem je možnost kakršne koli argumentacije in operiranja z dejstvi takorekoč onemogočena.
Najprej se moramo lotiti vprašanja "inteligenčnosti", kajti vedno znova je bilo izpostavljeno, da je tehnokultura zabava (niti kultura ne!) zabitežev in butcev, ki bi samo radi uživali in sploh ne vedo, kaj se dogaja okoli njih. Ker gre za skrajnje arbitrarno izražanje lastnega okusa, ki niti najmanj ni bilo podprto s konkretnimi primeri, kaj šele z dokazi, je razprava avtomatično onemogočena, ker dobimo lahko le prerekanje o superiornosti lastnega okusa nad okusom nekoga drugega. Kot sem že neštetokrat poudarila na seminarjih v Kiberpipi, da o okusih ne bomo razpravljali, ker je slednje nesmotrno in onemogoča kakršno koli debato: stvar mi je všeč ali mi ni, nekdo se strinja z mojim okusom ali ne in na podlagi tega mi je oseba všeč ali ne. Smoter raziskovanja in debat ni razprava o osebnih preferencah in o všečnosti oseb, ki določene izjave dajejo, ampak konfrontacija različnih argumentov, ki niso zasnovani po principu "moje mnenje o". Žal se izjava o neinteligenčnosti celotne tehnokulture takoj uvrsti v kategorijo "moje mnenje o" in se s tem razprava lahko konča, razen če iz razprave preidemo v raziskovanje mentalitet. In ravno raziskovanje mentalitet se je pokazalo kot izreden izziv: zakaj moramo nekoga označiti kot butastega in razvrednotiti celotno kulturo? Kakšen smoter je takšnega omalovaževanja?
 Beseda o neinteligenčnosti se je začela z razsuvanjem zbornika Urbana plemena (Tomc, Velikonja, Stankovič, 1999), ki sicer ima mnoge metodološke in tudi vsebinske pomankljivosti, vendar sodelujočih v debati razprava o tej problematiki ni zanimala. Zaključek enega izmed sogovornikov je bil, da morajo sociologijo rešiti novinarji, kajti doktorji znanosti in univerzitetni profesorji pojma nimajo, kaj se dogaja. Njihove razprave so po njegovem mnenju dobre le za diplomske, magistrske in doktorske naloge, ki itak niso kaj prida vredne. O absurdnosti in pretencioznosti takšnih izjav ni prostora v pričujočem povzetku, posameznik pa lahko dobi pomembno vzpodbudo k razmišljanju o inteligenčnosti, ki je bila osrednja tema (čeprav je bila napovedana tema razprava o subkulturah). Zanimivo je le, da je oseba, ki je podala oceno o nekomptetentnosti in neažurnosti slovenskih akademskih socioloških in širše družboslovno-humanističnih krogov, vseskozi citirala avtorje, ki so za analizo sodobnih trendov povsem neuporabni: potrebno je oblikovati nove metode, saj stare niso uporabne v novih okoliščinah. Na moje vprašanje, kako danes oblikovati metodologijo, ki bi odgovarjala stanju v sedanjosti, nisem dobila odgovora, ampak zgolj izmikanje v retorično metanje peska v oči, da bi pozabila na vprašanje. Hkrati se lahko vprašamo, kaj lahko pričakujemo od nekoga, ki zaključi z izjavo, da po tem, katero glasbo posluša posameznik, lahko ugotovimo, od kod prihaja. Očitno ni ugotovil, da so se vmes zgodila 90. leta in globalizacija.
Eden izmed "kronskih" argumentov je bila izjava, da ima DJ Umek samo osnovno šolo, kar da je šokiralo mnogo ljudi, ko so to "pomembno novico" ob njegovem povratku v Slovenijo objavili jeseni 2001. Umek se domnevno tega zaveda in zato ne daje pretencioznih izjav o ničemer. Ker je Umek najpomembnejši posameznik za razvoj tehnokulture v Sloveniji, se izjava o njegovi domnevni nižji stopnji inteligenčnosti ujema z oznako, da je tehnokultura butasta. Kako bi sicer bila največja zvezda oseba, ki ima samo osnovno šolo, se sprašujejo tisti, ki imajo praviloma največ srednjo šolo. Kot sem že tolikokrat poudarila in objavila tudi v znanstvenem članku, se manjvrednostni kompleks in predvsem zavist ublaži s tem, da nekomu, ki je neskončno boljši od nas, nekaj malega odvzamemo, sicer bi bil neznosen.
 Umek je za večino tistih, ki ne spadajo med njegove fane, neznosen. Med raziskovanjem sem slišala toliko obrekljivih zgodb o njem - nekatere med njimi so bile prav nagnusne - da mi je to izredno pomagalo pri raziskovanju zavisti in obrekovanja. Predvsem novinarska srenja v Sloveniji, za katero je značilna nizka izobrazbena stopnja (vsem manjkata le izpit ali dva do diplome, kar so mi mnogi novinarji-modreci tudi sami razložili), je redno poudarjala Umekovo osnovnošolsko izobrazbo. Zakaj je ta podatek pomemben, saj je Umek glasbenik, izredno uspešen producent in DJ, kjer vladajo pravila trga in se uspeh ne meri s stopnjo izobrazbe, ampak s povsem drugimi kriteriji? Zakaj je potrebno na eni strani razveljaviti simbolno vrednost akademske srenje ("pojma nimajo"), na drugi strani pa razveljaviti materialno in simbolno vrednost nekoga, kot je DJ Umek?
30. aprila zvečer smo lahko v živo na nemškem glasbenem kanalu VIVA gledali del seta DJ Umeka z Maydaya, največje svetovne tehno prireditve v zaprtem prostoru (od leta 1991 naprej). Medtem ko so množice tradicionalnih državotvornih zavednih Slovencev lezle na bližnje gričke, da bi se ob zvokih neke glasbe pošteno napili ob kresovih, ker je država določila dan za rajanje, je Umek izvajal svoj set pred več kot 20 tisoč glavo množico. Tistim, ki so plačali približno 50 evrov ali okoli 11.000 tolarjev za vstopnino, stopnja izobrazbe in nacionalno poreklo niso bili pomembni, ker od leta 1989 po padcu berlinskega zidu živijo v drugem svetu. V kratkem pogovoru, ki so ga prikazali med njegovim setom, je izrekel izredno pomembno izjavo, da je didžejstvo resen posel in da on vedno da vse od sebe ter se poskuša ob tem tudi zabavati. Nobenih pretencioznih izjav o umetnosti, nobenih političnih sloganov, ničesar, kar bi razveselilo "zelo" izobražene pripadnike slovenskih medijev in njihove zavedne konzumente, ki ne prenašajo uspeha posameznika, zato ga morajo označiti za butastega.
 Tako v razpravah o pomenu DJ Umeka in njegovega dela (izdal je že 50 plošč, večino v tujini) nikoli ni bilo govora o dejstvih: o glasbi, o spremembah glasbenega stila, o marketinških pristopih, o kakršnih koli realijah. Razprave so vedno tekle o Umekovi kilaži, stopnji izobrazbe, o njegovem očetu, ali se smeji med seti, da ne mara žensk in podobno, kar je izredno uporabno za antropološke raziskave, vendar nam o tehnokulturi in o glasbi ne pove kaj dosti. Umek je sicer svetovna zvezda, finančno izredno uspešen, vendar morajo ob tem vedno dodati "Umek ima samo osnovno šolo". Da bi razpravljali o vlogi DJ Umeka v tehnu, bi seveda morali kaj vedeti. Za obrekovanje pa zadostuje podatek, ki ublaži zavist in Umeka vsaj navidezno postavi v podrejeno pozicijo glede na tistega, ki izreka, da ima samo osnovno šolo. Umek je kot zvezda neznosen, dokler se ne spomnijo, da ima samo osnovno šolo in je vendarle slabši od njih. Vsaj v eni sami stvari, čeprav slednja niti malo ni pomembna za posel, s katerim se ukvarja.
Lahko zaključimo, da imamo na eni strani tiste, ki sodelujejo v tehnokulturi zaradi užitka, za kar so pripravljeni odšteti precej denarja, da kupijo odgovarjajočo tehno-storitev. Na drugi strani imamo sovražnike, ki jih je povozil čas in se nostalgično spominjajo, kako lepo je bilo v totalitaristični Jugoslaviji (tudi tisti, ki je nikoli niso doživeli), saj niso sposobni sami sebe tržiti kot tisto tržno nišo, ki bi lahko ekonomsko konkurirala tehnokulturi ali na svetovnem tržišču MTV-jevskemu popu, hiphopu, tehnokulturi ali kateri drugi uspešni tržni niši.
Inteligenčnost takšnih, ki so jih povozili zakoni časa (ne, nismo več v 80. letih!) in ekonomske zakonitosti, se danes lahko vzpostavlja le z obratom, da nenehno - kot v molitvi ali zaklinjanju svojemu vodji - ponavljajo, da so vsi drugi, ki se ne strinjajo z njimi, butasti uživači. Na veliko nesrečo teh oseb se njihova frustracija nenehno stopnjuje, saj so vehementno postavljeni proti užitku, ki označuje kulturo, proti kateri se borijo. Namesto da bi iz tehnokulture evakuirali užitek, tehnokultura vedno znova evakuira užitek iz njih. Tukaj je odgovor na vprašanje, kaj pa počnejo mladi - uživajo ali pa si vsaj domišljajo, da uživajo. Nasprotnikom pa preostane le reklo senex laudator temporis acti, starec hvali stare dobre čase. Katere čase - tiste, v katerih je lahko bil butast in je užival, da bi nekdo drug, na čigar mestu sam zdaj stoji, bil pameten in poskušal iz njega odstraniti užitek. Vedno znova se vrnemo na vprašanju ekonomije: simbolne (užitek) in realne (denar, uspeh). Zato je zgolj retorično vprašanje, na čigavi strani je intelekt, če v tej igri izgubljajo tako simbolno (ne uživajo) kot realno (njihova tržna niša je neuspešna).
Naslednji seminar iz ciklusa o tehnokulturi bo 15. maja 2002 ob 19h v Kiberpipi, Kersnikova 6, kjer se bomo pogovarjali o temi Tehno in politika, Ali je tehnokultura angažirana?
Kritike in mnenja sprejemam na elektronskem naslovu: majasuncic@hotmail.com.
Maja Sunčič
Slike: arhiv raveSpace
BTW: Vaš komentar oz. mnenje lahko pustite tudi v Forumu.
nazaj - prva stran
|
|
|
